Zaklonišče prepeva se vračajo z novim albumom. Prvim po petih letih. Novogoriški rockerji, ki se neusmiljeno bližajo dvema okroglima dekadama delovanja, so krpali skupaj lep sveženj časa novi studijski album. Ta je skupno sedmi! Znana je prednost daljšega časovnega obdobja v katerem nastaja album. Pravilo je, da je navadno njegova vsebina artistično bolj definirana, kot sicer. Seveda to ni absolutno pravilo, a mnogokrat drži.
Album »Samo da prođe demokratija«, je na prvo žogo povedano najbolj zrel album kariere skupine. Filozofija skupine ostaja v splošnem nespremenjena. Tudi z novim albumom ostajajo Zakonišče prepeva stilsko usidrani v osemdesetih. Trivialno zložene in aranžirane skladbice, z privzeto izpostavljeno gorčino rockersko poudarjenih kitar. Mačo vokal Vanje Aliča ostaja še vedno zaobljubljen pesnitvam v srbo-hrvaščini. Preprosto jim ta stvar leži. Jezik je v okolju aranžiranja njihovih skladb od nekdaj najprimernejši, saj ne zadržuje le melodičnosti, pač pa jo v skladbah celo nadgrajuje. Vsekakor pa je to pogojeno z glasbeno zvestobo Aliča do lika in dela skupin nekaterih rock zasedb nekdanje skupne države, na čelu z Ribljo Čorbo seveda.
Lahko rečemo, da so Zaklonišče prepeva to pot veliko več pozornosti posvečali aranžiranju skladb, kot na preteklih delih. Leta minevajo, glasbeniki pa v novih stvaritvah potrjujejo svoj postopno artistično zorenje. Navkljub prepoznavnim elementom, ki gradijo njihov glasbeni dosje, je skupna v artističnem smislu dosegla z albumom »Samo da prođe demokratija« imenitno zrelostno uravnilovko med rock pobalinstvom, ki ga je oplemenitila z rahločutno senzibilnim rahljanjem aranžmajev (vključki klaviatur, pihal v karakter zvočne krajine). Na tak način ohranja skupina že znano dovzetnost svojih del vrtenju na radijskih frekvencah. Vendar pa se pri tem čuti, ko postaviš nove skladbe k starejšim delom. Kako bolj vsebinsko sočne so! Skupina je torej z »Samo da prođe demokracija« dosegla občuten zrelostni premik v artizmu in to občasno naivno trivialnost predvidljivosti melodičnih ringaraja rešitev v pesmicah, ki so jih Zaklonišče prepeva sicer vselej uspešno maskirali z duhovito, a vsebinsko otipljivo sporočilnostjo verzov, ostaja za ščepec (Haile Selassje).
Na zrelostno nadgradnjo, lahko rečemo kar artistično »streznitev« skupine, ki je novogoriške rock 'n' roll veterane z leti častitljivo ujela, opozori takoj otvoritvena Volim te. Zaklonišče prepeva delujejo to pot kot mini orkester. Gradnike svojega zvoka razporejajo enakomerno. Četudi je ozadje (spremljava instrumentov) značilno rockovsko zabeljeno, ga nenehno oplaja okusni zvok topline klaviatur, celo Hammond orgel in električnega piana. Napevi so poudarjeno podprti z večglasnimi harmonijami, ki jih skupina okusno plasira na natanko odmerjena mesta skladb. To počne senzitivno in filigransko premišljeno, saj natanko ve, da bo na tak način določena skladba dosegala všečno graduirano rast vzdušja z razpoloženjskim krešendom v refrenu. Zasedba polaga več pozornosti na finomehaniko definiranja aranžmajev, kar se odraža zlasti v »mid-eight« pasažah, kjer učinkovito zgošča razpoložljiv aranžerski prostor tudi z vključki pihal. Zvok je dinamičen, topel, izjemno organski. Kontrasti med gradniki zvoka obarvani optimalno. V tem naravnem zvočnem tenu, ali organski zvočni krajini, učinkuje nazamenljiv vokal Vanje Aliča optimalno. Prav zaradi podrobnejšega posvečanja malenkostnim rešitvam v bogatenju aranžmajev, dosega Aličev vokal toliko bolj prepričljiv plasma strasti in emocij. Besedila so znova premeteno zložena in duhovito postavljena. Iskrica domišljije ostaja, pravzaprav je še intenzivnejša.
Zaklonišče prepeva so ljudski bend. To kar okuša in to kar čuti, to pove. Brez ovinkov, brez pretvarjanja. Če jih realnost boli, bodo to iskrivo zasolili z bogatim arzenalom srbo hrvaščine, ki se iskri zlasti v domiselno postavljeni rimi v kateri vzdržuje Alič vseskozi rdečo nit sporočil. Prav naslovna skladba je poleg otvoritvene Volim te ena najmočnejših točk albuma v smislu aranžiranja. Upam si trditi da gre za najmočnejšo skladbo albuma, ki jo je prav zato nemara skupina izbrala tudi kot naslovno skladbo albuma. V njej razodenejo Zaklonišče prepeva hipoma vso našo realnost. Dejansko smo vsi ugotovili, da demokracija škoduje večini, od nje pa prosperira peščica gerontokratskih kvazi-moralistov, ki imajo demokracije polna usta, da lahko ropajo planet Zemlja. Za tistih nekaj dekad svojih majhnih življenj uničujejo vse kar je sveto. Itak bodo umrli. Tako ali drugače. Hitro. Stara zgodba torej. Absurdna zgodba. Po drugi plati , pa so Zaklonišče prepeva od nekdaj veljali za puncam všečne gizdave rock 'n' roll pobaline. »Umetelni nakladači« to pot znova slikovito opisujejo nekatere sladke spomine na bližnja noško-ženska srečanja (posebej zabavna Široka Milena, Niki je opet tu, Ljubav na poslednji pogled, Rudy Boy).
To je to. Kompakten, produkcijsko zgoščen, organsko in toplo zveneč album, ki je v aranžerskem smislu tudi najbolje definiran album kariere skupine. To je hkrati tudi izkaz zdrave evolucije skupine. Za uho pričakovano invaziven izdelek, ki vzdržuje jasno melodično dominanto, obenem pa se na njem čuti artistična zrelost skupine. V prihodnje gre pričakovati poglabljanje art elementa senzitivnosti aranžiranja skladb. Glede na to, da Zaklonišče prepeva ne veljajo za skupino, ki bi stremela skozi leta k stilski tranziciji osebne glasbene izkaznice, saj redko uporabi "še šesti akord" v komponiranju določene skladbe, je to zaželena usmeritev v prihodnje. K sofisticiranju in zvočno večplastno oblikovanem aranžiranju, kar »Samo da prođe demokratija« več kot prepričljivo uspešno naznanja.
na vrh