Xaxaxa: Sami maži i ženi

Xaxaxa so še en čudež makedonskega alternativnega rocka, s povsem prepoznavno in samoniklo avtorsko izrazno glasbeno držo. Hiperaktivni trio se je po novem prelevil v kvartet z novim članom. To je kitarist Deni Krstev, ki igra tudi v zasedbi Fonija. Xaxaxa izdajajo že tretji album v štirih letih. Če sta prva dva studijska albuma služila skupini za utrjevanje svoje posebne glasbene karizme, s čimer so si Xaxaxa uspešno odpirali vrata do koncertnih odrov ter do src ljubiteljev alternativnega rocka, ki cenijo artizem, kakršen trži eklektičnost, ponuja novi album za Xaxaxa drzni artistični korak naprej. Z njim širijo razvojno Xaxaxa svoj zvokovni in slogovni domet. Ker dostavlja album »Sami maži i ženi« nadvse uspel album tranzicije novemu zvočnemu značaju nasproti, utrjuje to dejstvo dodatno skupini položaj ene najbolj zanimivih alternativnih rockovskih zasedb jugovzhodnega dela Evrope. Poleg doslej izkazane stroge samoniklosti rojakov, kot sta skupini Arhangel ali Bernays Propaganda, zavzemajo Xaxaxa z novim albumom sicer počasi, a z garantiranim uspehom, status  ene najpomembnejših alternativno rockovskih zasedb tega dela Evrope

Album ohranja družbeno kritično držo, prav tako pa cilja na domoljubje, kar pravzaprav povzemata tudi pretekla lik in delo skupine. Ob tem ne gre zaobiti dejstva, da je njegov uradni izid datiran na 8. september, tako kot je bil nastavljen datum izida njegovega predhodnika »Siromašni i bogati«. Ta datum velja za dan, ko je Makedonija razglasila svojo neodvisnost in samostojnost. Vključki insertov konverzacij filma »Najdolgiat pat« (1976), kot tudi jugoslovanskih športnih komentatorjev  povezanih z neizpodbitnim herojstvom nekdanjega jugoslovanskega golgeterja Darka Pančeva, zgolj poglabljajo spoznanja o (že prav odvratni) nestrpnosti  jugovzhodne sosede gospodarskega proslula in cvetočega fašizma, do mlade makedonske države.

Raba makedonskih besedil utrjuje glasbeno edinstvenost ustvarjalne poze, ki jo zavzemajo Xaxaxa.  Po tej plati je drža alternativnega rocka skupine Xaxaxa toliko bolj edinstvena, saj poseduje močno »makedonsko« držo. Na novem albumu so se Xaxaxa odločili za re-definiranje njihovega zvoka, recimo kar osvežitev. Tranzicija je skupini uspela v polnem iztržku. Z njo je zadržala samobitnost dosjeja glasbene podobe in uspešno preoblikovala slogovne okvirje. V novi zvok so vstavili več melodije, komadi se v še več primerih razvijajo iz durov, čeprav je občutje tesnobe, povsem avtentično zadržano in  preneseno s preteklih del.

Vokalne specifike Vaska Atanasoskega so to pot spretno izkoriščene v novi produkciji. Vasko se še izdatneje drži rabe čiste barve glasu, ki v specifikah osvežene produkcije pridobiva zlasti v višjih legah na občutjih »ekstra-terestričnosti«. Kot bi prisluhnil alienovemu iz drugega sveta, onostranstva. Poglablja  učinek zazrtosti, skorajda astralnosti, ali celo hipnoze, To dodaja masivni zvočni sliki zgrajeni na kitarskih rifih, ki vzdržujejo jedro hrupne kulise spremljave ozadja skozi izredni minimalizem rabe akordov, silno všečen kontrast in celo post-rockovski prizven. 

Produkcija in aranžiranje sta to pot mnogo bolj koncizni, premišljeni. Skladbe učinkujejo v večjem plasmaju melodije še bolj grabežljivo in hipoma prevzemajo pozornost. V tem oziru lahko rečemo, da so postali Xaxaxa celo radiem prijaznejši, tudi kanček trendovsko, to je indie-rockovsko, usmerjeni. Ob vsem tem pa so strogo jasno zadržali svojo glasbeno samobitnost in takojšnjo prepoznavnost avtorske samoniklosti. Novi album je torej evolutivni korak naprej zorenja skupine po zdravi, to je naravni, poti.