Retro Kult je slovenska hard rock zasedba, ki ne obstaja dolgo, so pa njeni člani že konkretno prekaljeni in izkušeni. Očitno je bilo le še vprašanje časa, da jih kolo usode poveže skupaj v četo petih glasbenikov, ki se odlično medsebojno zaznava in sporazumeva, ko gre za kreacijo lastne avtorske glasbe.
Za imenom Retro Kult se ne skriva kult sektaške blaznosti ali kakršnakoli druga obsesija čaščenja višjih sil. Preprosto gre za glasbeno usmeritev kvinteta, ki je zazrta v gradnjo zvočne kulise iz časov, ko so se uporabljali snemalni trakovi. V času, ko (ljubkovalno povedano) nisi smel »zajebati« v studiu, ker je bil trak drag in v času, ko so skupine snemale skladbe v prvem poizkusu! Kot da bi izvajal koncert v živo. Le da ga odigraš v studiu. Šteje torej le analogni zapis. Od tod ime Retro Kult! Odrešitev je torej v analogni tehniki (Salvatio Analogum)!
Retro Kult so zato mnogo stvari postavili na kocko. Tega so se uvodoma zavedali še preden so šli v proces snemanja. Zvok albuma je definitivno voljan percepcije! Je organski, je topel in izredno dinamičen. Je živ. Vibracija je pristna. Vibracija, ki jo sevajo glasbeniki, je pristno prelita na trak in na vsebino ploščka! Moment, ki je ujet v studiu, je avtentično ohranjen. Brez naknadnih kozmetičnih popravkov in olepšav. To so fantje želeli. »Salvatio Analogum« deluje koncertno, čutiš koherenco gradnikov zvoka, čutiš vezi med člani zasedbe, čutiš kemično učinkovanje med njimi. Čutiš slogo, čutiš moč!
In slog? Zazrti v pestro paleto izvajalcev, ki so gradili svoj izraz na surovi sili rušilnega rock 'n' roll riffa in »bad ass« brezkompromisnosti! Zgledi prikličejo iz spomina retro nostalgijo neponovljivega in edinstvenega lika in dela zasedb Led Zeppelin, Lynyrd Skynyrd, AC/DC, Guns N' Roses,…. »Strgano«, surovo, brez zavor in zavzeto! Ob tem nosijo posamezni riffi tudi nastavke, da lahko skupina zdaj zdaj zavihti svoj izraz proti punk rock smernicam, ali kot pravi antipod tej možnisti, da se celo brezsramno spogleduje z glam pobalinstvom. A osnova glasbenega izročila skupine Retro Kult ostaja prikovana na polje starožitnih smernic klasičnega hard rocka in rock 'n' rolla.
Skupina mojstrsko izkorišča tudi učinke mikrofonije, kar ne skrivajo »mid eight« pasaže (instrumentalni srednji deli skladb) in izhodni ali uvodni deli, kjer s takšnimi učinki barvajo ogrodja skladb . Eno možnost imaš torej. En poizkus. Kar bo, pač bo. Skupina oddela zadevo mojstrsko. Z velikim pogumom in jajci! Kultni rock albumi, tisti, ki so pisali zgodovino rock 'n' rolla nosijo »fuše«, ki jih njihovi avtorji še danes prav dobro poznajo in ostajajo nam navadnim Zemljanom seveda prikrita, a obstajajo. To pomeni da tudi Retro Kult niso odigrali zadev 100% pravilno. Kaj takega je nemogoče, če iščeš pristnost. Nič na svetu ni popolno. To je pač iluzija. In prav v tem se skriva elementarna lepota tega neobremenjenega ambicioznega in srboritega rock 'n' roll izdelka, ki v sproščenem sožitju peterice raziskuje primordialno izročilo prvih rock 'n' roll pionirjev. Ob tem pa je pomembno spoznanje, da Retro Kult niti na eni točki ne podležejo posnemanju vzornikov. Ne ujamejo se v past potencialne replikacije znanih riffov rock 'n' rolla. Melos je »slovenski«, to seveda poglablja tudi raba slovenskega jezika. Skladbi Zarja in Corvinus sta prava primera čistokrvnega patriotizma, ki daje tisti prepotreben občutek, da gre v primeru albuma »Salvatio Analogum« za striktno slovensko hard rock izpoved. Na to učinkovito napotuje že sam ovitek albuma s porumenelimi platnicami, kot tudi sama simbolika naslovnice, ki ne skriva geografskega porekla.
Rerto Kult so lahko mračni, neobremenjeno lahko v instrumentqlnih pasažah zaplujejo celo ptroti psihadeličnim nastavkom, kar poglablja retro-zvočnost izdelka. Možje niso prav ničesar rezali. Lahko boste prisluhnili preklapljanju ojačevlanikov, preklapljanju "foot switcherjev". Vse stvari najdejo hipoma pravo mesto že v uvodni skladbi Preludij, ki poda takojšni uvid v to iz kakšnega testa so Retro Kult.. Uvodni southern rock razvoj se kasneje odpelje v krepčilno energetski »drive«, ki kupčuje z AC/DC izročilom. Korektno.
Osrednja zgodba albuma »Salvatio Analogum« je zagotovo skladba Zarja. Razgibana mini epska suita, polna razpoloženjskih preobratov, ki vozi po sledovih velikih časov davne preteklosti, ko so se rojevale znamenite rock klasike tipa Stairway To Heaven (Led Zeppelin), Love To Love (UFO), Freebird (Lynyrd Skynyrd). Seveda je čutiti v njej nekaj tega sentimenta, vsekakor pa je skladba zapakirana po Retro Kultovsko in zatorej pristni odsev rojstva na sončni strani Alp.
Zmes norosti, bolečine, z dodanim ščepcem okulta in skušnjave v »bad ass« rockerju Senca prevzema s svojo energično nepotvorjenostjo. Je mračen komad z lepo mero vožnje v blueseovsko zazrti riffa in kasnejšega AC/DC ritmičnega stampeda, ki mu postavlja piko na i penetrativno erotogeni zven kravjega zvonca! Podoben razvoj dogodkov je mogoče zaznati tudi v Pekel in raj, pa zaključni Vol 4. Skladbe temeljijo na molih in so temačne. Nosijo pa lepo mero čistih melodičnih linij, kjer se najde tudi obilo prostora za plasma kitarskih harmonij v tercah (Vol. 4).
Ob odlični igri instrumentalnega dela ekipe, je seveda zelo pomemben Anžijev vokalni delež. Ta zori v odličnega pevca. Njegov vokalni slog je (z barvo vokala vred) pisan na kožo glasbeni usmeritvi skupine. Je eksploziven in v moči, ki jo razvije skozi interpretacijo verzov, uspešno trži izbrane vokalne avanture iz srednjih v višje in najvišje vokalne registre! Mož markira verze na pravih mestih z grlenim žmohtom! Za to nosi prefinjen občutek, ki ga bo v prihodnje še nadgradil.
Seveda so fantje na rovaš velike želje po tem, da dostavijo masam pristno zrcalo samih sebe na albumu »Salvatio Analogum«, pokazali tudi nekaj ranljivosti. Nekatere pasaže (zlasti mirnejše, prehodne) so odigrane z manj samozavesti znotraj posameznih delov skladbe, že v naslednjem motivu iste skladbe, pa je čutiti precej večjo mero odločnosti. Torej je mogoče na nekaj točkah občutiti nihanja v smislu manjše/večje sigurnosti akterjev albuma. Tu so še tisti že omenjeni »kiksi«, ki pa pravzaprav dosegajo nasprotni učinek. Album namreč v celokupnem seštevku celo bogatijo.
Retro Kult so ta album posneli v slovenskem in angleškem jeziku. V pičlih desetih dneh. V rokah imam slovensko verzijo in lahko vam zagotovim, da se fantje niso ujeli v past manjše okretnosti slovenskega jezika v rock glasbi, glede na obče znano fluidnost angleščine. Verze so uspešno prikrojili in slovenščina suvereno učinkuje v hard rock šoli zasedbe Retro Kult.
Brez skrivalnic in kozmetičnih olepšav. Le surova rock 'n' roll burja preko vseh meja! »Salvatio Analogum« deluje na prvi pogled nemara naivno, a je po drugi strani delo velikega poguma in iskrene rock 'n' roll srčnosti tega kvinteta. Prav zato ker je ostal nezloščen dosega sijaj bisera in je, kot prvenec, izredno lepa uvodna popotnica, na kateri lahko skupina varno in neobremenjeno temelji svoje glasbeno razvojne usmeritve v prihodnje. Je namreč izkaz velikih ambicij in želja po potrditvi na sceni. Po afirmaciji. In Retro Kult so zagotovo osvežitev na slovenskem prizorišču. V smislu glasbenih inovacij zagotovo ne bodo z albumom »Salvatio Analogum« zamajali planeta Zemlja iz njegove ekliptike, vendar pa premoščajo navidezne pasti preobtežitve z generičnostjo, prav z izkazano srčnostjo ter veliko izvedbeno iskrenostjo.
na vrh