Tako se dela. Potem, ko te ob glasbeni kritiki raztrgajo, udariš nazaj in to še močneje, kot s prvim desantom. Hudobna Bird Of Prey, odpre ploščo s pravim psihotičnim in trdim rifom. Ob motivu težkega rifa podprtega s kotalečim se ritmom, si zares ni težko predstavljati jeklene zrobotizirane ujede, ki lomasti naokoli in ravsa s svojim nenasitnim ostrim kljunom in kremplji. The Park je pravo romantično nasprotje prežeto s flower power mirovniško ideologijo. No, da ne skrenem s poti. Angelsko petje Davida ponuja neverjeten kontrast s predhodno surovostjo otvoritvene pesmi. Nežneje, ko igraš takšno pesem, intenzivnejša izpade! Time To Live bazira znova na izraznem, sila težkem rifu skladnega delovanja hamond orgel in Mickove štromarice. Če sem malo zloben je dvanajst let kasneje eden pionirskih NWOBHM bandov uporabil sila podoben glavni rif v predrefrenu. Govorim o Iron Maiden in njihovi Revelations, pa naj si bode to čisto naključje ali ne (kakor za koga).
Ken Hensley, ki je vskočil k Uriah Heep v času, ko so bile pesmi prvenca končane, je lahko na "Salisbury" prvič pokazal vso svojo genialnost. Lady In Black odpoje v celoti Ken. Kot pravi mojster dovršene akustične kompozicije, ki temelji v celoti le na dveh akordih (Am, G). Tamburini diktirajo ritem pesmi. Ken pravi, da je novembrskega dne opazoval snežni metež in nenadoma je zunaj zagledal prikazen. Dekle oblečeno v črnino. Sam pravi, da ne ve zakaj, a očitno se je to moralo zgoditi, da so Uriah Heep njeno sporočilo ponesli v svet. Pesem je krhka in hkrati ledeno mrzla. Črna deklina. Smrt in rojstvo. Preobrazba. Novo življenje.
Naslovna pesem je nekaj več kot 16 minutna mojstrovina uravnovešene popolnosti zlitja rock glasbe z dimenzijo klasike, ki jo vnašajo vanjo aranžmaji za pihala. Pletež Hensleyevih orgel, Newtonove živahne bas linije, Mickovega prefinjenega občutka vnašanja okusnih kitarskih ličil (kako usklajeno ležijo njegove solaže znotraj kompozicije), Davidova spontanost na vokalu, dosega vrhunce ob vključevanju večpaletnih vokalnih harmonij. Drama raznovrstnih prevalov, pričara kopico različnih vzdušij in kliče k vzporednici Gill Evansov orkestralni aranžma Rodrigovega Concierto de Aranjuez z Milesom Davisom na trobenti (s "Sketches From Spain", 1967), občutki so silno podobni.
Uriah Heep so s svojim drugim studijskim albumom pokazali izredno samozavest in nezadržno ustvarjalno voljo, le še dva albuma sta ločila skupino od preboja med nesmrtne. Poleg šestih originalnih remastiranih pesmi, prinaša tale ponovni izid še sedem dodatnih bonusov, katerih skrivnosti vam bodo razodete podrobneje ob branju knjižice, nad katero naslovnice nihče od članov skupine ni bil navdušen. Izbrala jo je namreč samovoljno njihova takratna založba.
na vrh