»Saints & Sinners« je bil peti studijski album v režiji britanskih blues/trdo rockovskih titanov Whitesnake. Predstavljal je še en korak naprej v njihovem artističnem razvoju ter jim prinesel lep uspeh na domačih tleh in to navkljub številnim težavam, ki so spremljale njegov nastanek. Leta 1981, po treh letih od nastanka skupine, so bili Whitesnake popolnoma iztrošeni od nenehnih turnej in divjih pokoncertnih zabav na katerih so tekli potoki alkohola, medtem ko postelja pevskega kačona Davida Coverdalea v družbi takšnih ali drugačnih oboževalk ni bila niti za hip hladna. Najbolj je to iztrošenost in pomanjkanje svežih idej na svoji koži občutil legendarni kitarist Micky Moody, ob Coverdaleu ustanovni član skupine, zato se je konec leta 1981 odločil zapustiti svoje sotrpine. V naslednjih mesecih leta 1982 so mu sledili še njegov stari kitarski pajdaš Bernie Marsden, multi-talentirani basist Neil Murray ter bobnarska legenda Ian Paice. Edini, ki je Coverdaleu ostal 'zvest' je bil legendarni klaviaturski velemojster Jon Lord.
Situacija je bila res precej žalostna, saj je tudi Coverdale sam postajal čedalje bolj nezadovoljen nad dejstvom, da je band, kljub lepemu uspehu na evropskih tleh, po ambicioznih studijskih dosežkih in dolgih, napornih turnejah, kar naprej ostajal brez večjih finančnih bonitet, katere so izginile 'neznano kam'. Zato je odpustil tedanjega menedžerja Johna Coletto s katerim je sodeloval od časov, ko je bil še član Deep Purple in menedžerske vajeti prevzel osebno. Danes že pokojni Coletta je bil od leta 1968 do leta 1976 menedžer Deep Purple in je poleg Whitesnake 'skrbel' tudi za Rainbow, a to ga ni odrešilo Davidovega srda. Pot do Coverdaleove prelevitve v popolnega diktatorja je bila tako odprta, a ravno to je bilo tisto kar so Whitesnake v tistem času potrebovali, če so želeli dokončno doživeti mednarodni komercialni vzpon.
V zaključku leta 1982, ko je »Saints & Sinners« začel dobivati končne obrise, je Moodya vendarle uspel prepričati, da se vrne v skupino, ki je vnovič začela mutirati v novo podobo. Paice se je januarja 1982 odločil pridružiti Garyu Mooru. Za enako potezo se je odločil tudi Murray, ki pa se je leta 1984, na Coverdaleovo povabilo, vrnil nazaj k Whitesnake. Coverdale je hitro našel Paiceovo zamenjavo v Cozyu Powellu (ex-Rainbow, Jeff Beck), še eni bobnarski legendi, a je na »Saints & Sinners« vseeno uporabil že posnete Paiceove bobne. Nekdanji Trapeze kitarist/pevec Mel Galley je prišel kot Marsdenova zamenjava, a je na tem albumu, prispeval samo spremljevalne vokale, medtem ko so bile uporabljene kitarske linije njegovega predhodnika. Enako velja za Murrayove bas kitarske linije, katerih se novi basist Colin Hodgkinson (ex-Alexis Corner, Back Door) ni dotikal. Album je tako posnela zasedba, ki je bila v času njegovega izida že preteklost.
»Saints & Sinners«, ki je na prepričljiv način nadaljeval uspešno blues/trdo rockovsko Whitesnake zgodbo, je najbolj znan po tem, da je vseboval dva velika hita v podobi »Here I Go Again«, njihovi najbolj znani klasiki sploh, ter »Crying in the Rain«. Oba zimzelena sta bila leta 1987 za njihov komercialno najuspešnejši album »Whitesnake« na novo posneta, komercializirana in prilagojena za 'ameriški okus', a to se je zgodilo, ko Moodya in Marsdena, ki tega ne bi nikoli dopustila, že dolgo ni bilo več v bandu. Izvrstni »Crying in the Rain« je v svoji originalni, »Saints & Sinners« obliki udaren blues rocker v nekoliko počasnejšemu tempu ter s potentnimi kitarskimi pasažami. V ospredju je Davidov razkačeni pevski izliv z ambientalnim vrhuncem v mogočnem refrenu, saj gre za še eno v seriji skladb, ki so bile navdahnjene s Coverdalevo ločitvijo od prve žene. Tu navduši tudi Murray s kombiancijo sočnih bas linij, medtem ko Marsden ob harmonični asistenci svojega starega kitarskega pajdaša mimogrede postreže še z ikonoklastično solažo.
»Here I Go Again« v svoji izvorni obliki še ni bil najbolj slovit, komercialno najuspešnejši dosežek v njihovi karieri, a je bil zato v originalni inkarnaciji v primerjavi s kasnejšo, 'metalsko' verzijo nedvomno odigran precej bolj srčno, sploh kar se tiče samega kitarskega zvoka. Vse na tem zimzelenu je še danes pravcati balzam za ušesa; od Lordove uvodne originalne orglarske solaže, vokalnih harmonij do epskega refrena v katerem nepoboljšljivi pevski hedonist za spremembo razpara svoje srce in se odpravi po samski poti pri čemer doseže zanj nekaj neobičajno visokih vokalnih leg. Kitarske harmonije na čelu z Marsdenovo solažo so briljantne in še poglobijo vsesplošno melodramatično atmosfero. Katera verzija »Here I Go Again« je boljša, blues rockovska ali trdo rockovska/metalska, je seveda stvar posameznika in njegovega glasbenega okusa, vseeno pa Davidovi kasnejši kitaristi niso nikoli uspeli ujeti izjemne emocionalne globine, ki je izžarevala iz izvirnega prispevka dueta Moody in Marsden. Najbolj slikovito spremembo pa je doživelo originalno besedilo, saj je v predelani verziji izginil verz z besedo 'hobo' (potepuh/sezonski delavec), ker se je Coverdale zbal, da bi nekateri to napačno utegnili slišati kot 'homo'.
»Young Blood«, ki nosi več kot samo simbolični naslov, je mogočna otvoritev albuma, katero kar razganja od trdo rockovske potentnosti in masivnih bobnarskih prehodov, medtem ko so dramatične vokalne harmonije pod Coverdaleovim strastnim pevskim patronatom pospremljene s sočnimi plastmi hammond orgel. Z vsemi žavbami namazani pevec si vnovič ni mogel kaj, da ne bi v besedilih izpričal svojih najglobljih erotičnih fantazij, katere zelo nazorno opiše v poskočnem »Rough an' Ready«, še eno skladbo, ki vsebuje vse karakteristične Whitesnake blues rockovske finese na čelu s slikovitim prepletom energičnih kitarskih linij sredi katerih ne manjkajo niti improvizacije obeh kitarskih mojstrov. Gospod Coverdale na odrezav pevski način poskuša vse, da bi potešil svoja divja erotična fantaziranja, ki včasih že mejijo na rob dobrega okusa.
Njegovo hedonistično sanjarjenje se nadaljuje tudi na »Bloody Luxury«, ki je podložen na preprostih, a učinkovitih boogie ritmih pod energičnim narekom Lordovega salonskega klavirja in Paiceovimi neukročenimi bobnarskimi prehodi. »Victim of Love«, kjer je Davidov vokal na račun srčnih bolečin, ki mu jih je prizadejala njegova zadnja 'žrtev', vnovič kar se da jezen, vsebuje nasršeno kitarsko frazeologijo, hudomušno podmazano plast hammond orgel in v ospredje izpostavljen melodičen refren. »Love an' Affection« je hudomušni blues rocker z umazanimi kitarskimi frazami, nagajivo razpoloženim Coverdaleovim vokalom ter s poskočnim ritmom pri kateremu ne manjka masivnih bobnarskih prehodov in strastnih orglarskih fines.
»Rock an' Roll Angels« je v skorajda plesnih ritmih speljano slavljenje Davidovih pododrskih in zaodrskih oboževalk z razposajenimi klavirskimi pasažami ter razvratnimi kitarskimi pasažami v ospredju. »Dancing Girls« je izrazito udaren energetski polnilec z mogočnim refrenom, medtem ko je besedilo tako banalno butasto, da je že zabavno. Za infuzijo nekaj krvavo potrebne sofisticiranosti poskrbi izjemno sočna Lordova orglarska solaža, medtem ko je Paice vnovič brezkompromisen pri obdelavi bobnarske postavitve. Veseljaško obarvani zaključek albuma v podobi »Saints an' Sinners« temelji na borbeno razpoloženih kitarskih frazah, masivnih bobnarskih prehodih in pevski hudomušnosti Coverdalea, ki se nikoli ni mogel čisto odločiti ali bi svoje ženske opeval kot seksualni objekt, poreklo vseh težav in trpljenja ali kot vir ljubezenskega hrepenenja. Enigmatična in hkrati strastna atmosfera se kar dobro poda slikoviti naslovnici albuma s Psiho in njenim ljubimcem Erosom v družbi skrivnostne bele kače, ki je bila v Antiki pogostokrat uporabljena kot Afroditina žival.
»Saints & Sinners« na katerem se v izvirni različici nahaja najbolj znamenito delo njihove kariere je bilo eno boljših dejanj blues rockovskega Whitesnake obdobja in predstavlja nadvse posrečeno slovo najbolj stabilne zasedbe v njihovi povesti. Življenje znotraj Whitesnake kolektiva pod vse bolj avtoritarnim Coverdaleovim narekom nikoli več ni bilo isto, še posebno po slovesu Moodya in Lorda leta 1984, saj so privrženci skupine vse težje sledili nenehnim menjavam v postavi, po drugi strani pa se je po »Saints & Sinners« začenjalo svitati njihovo najuspešnejše pa tudi najbolj kontroverzno obdobje.
na vrh