Motley Crue z novim albumom po osmih letih premora! So jim prežvekovanja halucigenih substanc v tem obdobju požrle še zadnji možganski reženj? Nikakor. Saj veste kako gre pregovor, kar ne ubije, te okrepi. In v primeru Motley Crue, njihova nečimrna sla po večnem ugodju, kvečjemu blagodejno vpliva na glasbeni navdih. Glasbeni navdih pri Motley Crue? Se že smejite, mar ne?
"Saints Of Los Angeles" je album, za katerega lahko v štartu rečemo, da je Crue od glave do pete. Bolj Crue od tega ne gre. Glavni motor skupine Nikki Sixx, je poskrbel za glavnino vsega, prispeval je večino idej, ki sta jih pilila skupaj z Mickom Marsom ter nad vsem poskrbel za bombastično produkcijo albuma. Torej gre za album, ki ima silno težko voluminozno bas nogo, z naprej porinjenimi Leejevimi bobni, kar je zaščitna znamka Crue albumov, a silno živo produkcijo kitarskega riffa razmajano škripajočega moderno ukrivljenega zvoka, ki hkrati delujejo ostro in silno hrupno, bolj hrupno od česarkoli, kar je prišlo od skupine v zlatih osemdesetih. Če k temu dodaš nosljav poredni vokal Vincea Neila, človeka prevzame občutek, da album deluje celo punkoidno na trenutke, punkoidno kot noben Crue album doslej. Želite prvi tovrstni trenutek albuma? Otvoritev z Face Down In The Dirt in tu je. Poleg This Ain't The Love Song (z drugim verzom refrena, ki se ponovi "This is a fuck song!") verjetno najbolj uporniška pesem albuma. Da leta minevajo molče in da se breme njih pozna tudi na fantih, prinaša Sixxova poezija v The Animal In Me. Kaj veš, nemara je, na podlagi hranilnega belega praška, le našel beštijo v sebi. Sicer silno dolgočasna pesem, z blagodejnim post-grunge akcentom kakšnih "visoko namorjenih" Staind, ki je Crue fan nikakor ne bo pogrešal na albumu. Produkcijsko pa nosi album izredno dinamiko. Živo, z grabežljivega ritem podvozja!
Motley Crue ostajajo tudi s "Saints Of Los Angeles" sinonim slabih glasbenikov. Mick Mars se skriva za vah-vahom, driblja dvoglasne pull offe in se z njimi sprehaja za tri tone gor in dol po vratu (z njimi "ukrivlja" zlasti prehode med refreni in predrefreni), v solažah ne pričara kaj dosti več. In? Ali rabijo Motley Crue kaj več od sila preprostih ritem linij, povsem trivialnih riffov in nosljavo rezkega vokala? Ne. Ravno to je čar njih samih, ki ostaja neomadeževan in v skupnem seštevku preprosto enkrat več prepričljiv od glave do pete. In faktor, ki ga, kot na videz nepremostljivo oviro, Crue znajo tudi to pot tako mojstrsko izkoristiti sebi v prid.
Načeloma pa med skladbami zevajo kakovostne luknje in 13. skladb je za album kova Motley Crue odločno preveč. This Ain't A Love Song ali The Animal In Me, sta kaplji viška v novem čarobnem Crue napoju, preživeli pa bi tudi brez uvoda L.A.M.F.
Najmočnejši moment albuma se nahaja v zaporedju skladb Down At The Whiskey, Saints Of Los Angeles, Mutherfucker of the Year, ki bo zlasti nostalgično blagodejno vplival na vse ljubitelje "Dr. Feelgood" ere skupine. Album spravi na ta nivo kasneje tudi Just Another Psycho, ki ugaja zlasti zaradi dejstva, da Crue, kljub splošno temačnemu občutku albuma, ohranjajo s slikovit smisel za zajebancijo, ki ohranja tak nivo tudi kasneje v White Thrash Circus. Besedila dokazujejo, da Crue s telesi zrelih moških, ki se bližajo k petdesetim, ostajajo v glavah na nivoju McDonalds najstnikov. Očitno so kolesja v možganih zarjavela in se na neki duhovno razvojni točki niso več sinhrono zavrtela v skladu z rastjo teles. Hočem povedati, da možje še vedno prepevajo o "polaganju deklet", kako jih trdni in pokončni ustrahujejo, kot nihče drug na planetu, o drogo-maniji, skratka naglas o vseh stvareh, ki naj bi si jih "ovčice", ki spremljajo njihovo kariero, ne upale preizkušati.
V ostrini, visoki permeabilnosti v uho pronicljivih riffov, deluje "New Tattoo" (2000) pravcata nedolžna ovčica v primerjavi z novim "Saints Of Los Angeles". Gre za album, ki je v celokupnem seštevku pravi pravcati Motley Crue album, do zob oborožen z njihovimi standardnimi triki in za povrhu tega zelo dober in prepričljiv Crue album. Kliče k žuru, je surov, je bos, je slečen do kosti. V njem ni ničesar, kar bi potešilo glasbene gurmane, ki iščejo glasbeno katarzo. Nosi silno vroč in strupen potentni rockovski sunek, ki ga pač znajo sproducirati le Crue in ostaja zato visoko prepoznaven Crue album, s katerim možje dokazujejo, da se še nikakor ne mislijo odreči svoji mačistični "glasbeni nevrozi". "Saints Of Los Angeles" je pravi "mamojebac" leta! Bodite z njim tako predrzni tudi vi!
na vrh