Saga: Sagacity

Saga, kanadski mojstri progresivnega rocka, po vrnitvi originalnega pevca Michaela Sadlerja, kar jim je vlilo novega elana in razveselilo številne dolgoletne privržence te kultne skupine s 'tisočerimi' zanimivimi idejami, še vedno jurišajo na polno. Oblak prahu po zelo kakovostnem albumu »20/20« (2012) se še ni dobro razkadil, ko so se kanadski progrockovski odličniki že vrnili z novim studijskim izdelkom, kateri nosi precej nenaveden naziv - »Sagacity«. Tu gre za redko angleško besedo, ki hkrati pomeni izostreno, inteligentno percepcijo in sposobnost za sprejemanje dobrih sodb. Vendar glavni štos v kontekstu tega albuma tiči v tem, da gre pravzaprav za skovanko: Saga + city = Sagacity. Logično in obenem zabavno, mar ne? Kanadski humor je na trenutke res precej težko razumeti, sicer pa sploh ni prvič, da bi Saga izbrali nenavaden naziv za ploščo (najlepši primer je bil »Heads Or Tales« iz leta 1983).

Naslovnica je že dolgo pred izidom »Sagacity« namigovala na potencialno ambiciozno glasbeno naravo novega albuma, saj so se na njej vrnile vsem dolgoletnim privržencem dobro znane kibernetične kobilice, ki so se po navadi pojavljale samo na najboljših Saga dosežkih. Seveda pa so naslovnice lahko zavajajoče. Po nadvse uspešnih turnejah s povratnikom Sadlerjem so bili obeti in apetiti Sage privržencev glede nove glasbe razumljivo precej veliki in številni so upali, da bodo Saga vsaj ponovili kakovost predhodnega albuma »20/20«, če se že ne vrnili nazaj na kakovostno raven zgodnjega obdobja (1978-1983) ali morda obdobja 'ponovnega vstajenja' (1999-2007).

Žal »Sagacity«, sicer eden njihovih najbolj udarno obarvanih dosežkov sploh, ni album, ki bi navdušil v takšni meri kot si je morda večina obetala. »Sagacity« se niti po številnih zaporednih poslušanjih enostavno ne 'uleže' lepo v ušesa, tako kot je to uspevalo skoraj vsem njihovim albumom izdanimi v zadnjem desetletju, pa čeprav gre po skladateljskem pristopu in strukturi posameznih aranžmajev za tipični Saga izdelek. Glaven problem za to, da posamezne skladbe nikakor ne dosežejo želenega efekta tiči v pošteno zamazani, povsem netipični produkciji, ki temu bandu nikakor ne pristaja. V očitni želji, da bi zveneli čim bolj 'moderno' in udarno so bas linije basista, pomožnega klaviaturista in občasnega producenta Jima Crichtona to pot močno potisnjene v ospredje, kar je še posebno razvidno na uvodni skladbi »Let It Slide«, ki nikakor ne doseže takšnega ambientalnega efekta, kot je to uspevalo večini izmed preteklih  Saga otvoritvenih kompozicij, medtem ko so simfonično naravnani aranžmaji za katere večinoma skrbi klaviaturski mojster Jim Gilmour na večini del komajda zaznavni.

Produkcijski poskus, da bi tradicionalni Saga zvok nekako nadgradili in ga naredili 'modernega' je tako je izpadel precej posiljeno in neposrečeno. Veliko pozornosti je na posameznih skladbah namenjene genialnemu kitaristu Ianu Crichtonu, ki si vzame zajeten delež prostora za prebrisane improvizacije. To je po eni strani dobro, medtem ko na račun produkcije trpijo njihove znamenite sintetizatorske linije, ki so tokrat na trenutke skorajda neopazne. To je posledično vplivalo na to, da je na »Sagacity« zelo malo skladb, katere bi si lahko zapomnili za dalj časa. Razen tega med njimi ni zaznati nobene prave kohezije in pretočnosti. Skladba »Vital Signs«, ki sledi prej omenjeni bledi otvoritvi albuma, veliko obeta, saj ima lep refren, skladne vokalne harmonije in okusno zaporedje kitarskih rifov, vendar jo navzdol vleče zamazana produkcija, kjer se v zvočnem miksu med seboj precej težko loči posamezne inštrumente.

Nekoliko bolj posrečeno izpade nostalgični »It Doesn't Matter (Who You Are)«, kjer glavno vokalno pobudo prevzame klaviaturist Gilmour, ki v zadnji letih spet dobiva več podobnih pevskih trenutkov, vendar tudi na tej skladbi ostaja prisoten občutek kot da nekaj manjka. Glasna kitara in pompozne bas linije so vnovič v ospredju, ko gre za zvokovno razmerje do sintetizatorjev, medtem ko ritmično precej nekreativno strukturo in kvečjemu povprečno, če že ne klišejsko besedilo vlečejo ven zgolj kakovostne vokalne linije.

Na »Go With The Flow«, še enem produkcijskem mimostrelu, je moč slišati tudi nekaj akustične kitare, kar se v primeru Sage sicer ne zgodi ravno pogostokrat in je zato po tej plati kar dobrodošel eksperiment. Mirne in udarne sekcije se stalno izmenjujejo, medtem ko Gilmour vse skupaj zabeli z mogočno klaviatursko improvizacijo. Na hreščeče ritmične nianse pa je najboljše kar pozabiti. Novi bobnar Mike Thorne, ki je svoje delo na vseh skladbah opravil zelo dobro, ni nič kriv, da njegovi bobnarski prehodi na trenutke zvenijo povsem nerazločno.

Melanholična balada »Press 9« je še en nenavaden, simfonično usmerjen eksperiment, ki temelji na eteričnih vokalnih linijah med Sadlerjem in Gilmourjem ter pastoralni melodiji na akustični kitari. Saga so tudi tu želeli ponuditi nekaj novega, vendar končni rezultat ni izpadel nič kaj impresivno, čeprav še zdaleč ne gre za slab dosežek. Titula najbolj bizarnega eksperimenta na albumu pa nedvomno pripada skladbi »Wake Up«, ki na trenutke vsebuje elektronsko kompresirane ritmične vzorce, kar res ni bila najbolj posrečena poteza. V vsej tej ritmični hreščavosti in elektroniki se Sadlerjev vokal komajda razloči, tako da tu ni problem samo zgrešena produkcija, temveč tudi pomanjkanje skladateljskih idej.

»Don't Forget To Breathe« nekoliko popravi vtis, saj gre za precej bolj tradicionalno Saga skladbo na račun zanimivega Ianovega kitarskega rifa, ki je nekoliko soroden tistemu iz klasike »You're Not Alone«. To je tudi ena izmed redkih skladb na albumu, ki ne bo šla v pozabo že ob prvi priložnosti. »The Further You Go« ima zanimiv, melanholično-eteričen uvod. Škoda, da ganljive vokalne harmonije na račun napačne produkcije (vnovič) ne dosežejo želenega efekta, medtem ko Jimbotova strastna solaža na mini moogu sodi med redke spektakularne trenutke »Sagacity«. Med boljše momente tega albuma prav gotovo spada »On My Way«, ki vsebuje dolg inštrumentalni uvod z eteričnimi sintetizatorskimi valovanji, medtem ko v nadaljevanju zavlada melodični motiv z dramatičnimi vokalnimi harmonijami. V drugačnih produkcijskih razmerah bi bila to še ena Saga poslastica in takojšnja (koncertna) klasika, tako pa gre zgolj za eno izmed boljših »Sagacity« kompozicij, ki vse po vrsti trpijo zaradi napačnega produkcijskega pristopa.

Dobro izpade tudi »No Two Sides«, ki, predvsem na račun osrednjega aranžmaja, prav tako spomni na nekatere pretekle standarde in je eden redkih trenutkov na albumu, kjer Sadlerjeva specifična vokalna karizma lahko pride do polnega izraza, medtem ko je drugje skorajda 'preglasovan' na račun hreščavih ritmičnih zavihkov. Nekako se zdi, da se kakovost albuma proti njegovemu zaključku postopno nekoliko izboljša. »Luck« je udarna in ambiciozno zastavljena stvaritev, kjer Sadlerjev vokal zablesti s polno paro, kar sicer velja tudi za Ianovo karakteristično kitarsko frazo. Pohvale si zasluži tudi zelo dober zaključek albuma v podobi »I'll Be«, ki se odpre z dramatičnimi, pastoralnimi aranžmaji na akustični kitari in doživi vrhunec v epskem refrenu, kjer s polno močjo zaživi Michaelova sposobnost za kreiranje karseda emocionalnih pevskih nians. Ljubitelji kitarskih virtuozov pa bodo vnovič uživali v še eni bravurozni Ianovi solaži.

»Sagacity« je kot celota razočaranje za vse tiste, ki so se morda nadejali še ene Saga mojstrovine, vendar še vedno nadvse soliden dosežek za tiste privržence, ki tokrat niso gojili velikih, morda celo nerealnih obetov in so zadovoljni že s tem, da je legendarna skupina po vseh teh desetletjih sploh še sposobna ustvariti kakovosten studijski album. Slednji bodo bandu tudi marsikaj oprostili, kot recimo to, da »Sagacity« po kvaliteti pač ne dosega večino njihovega studijskega opusa iz zadnjega desetletja, čeprav ni moč zanikati ambicioznosti in kvalitete posameznih kompozicij. Saga so tokrat želeli eksperimentirati z novim produkcijskim pristopom in nekaterimi na koncu ne najbolje realiziranimi skladateljskimi idejami, kar pa se jim v celoti ni ravno najboljše posrečilo. Za prihodnji studijski album, pa bo, ob nujni zamenjavi produkcijske taktike, vsekakor boljše, če vmes mine več časa kot zgolj eno leto.