Saga: Saga

Si predstavljate, da bi zjutraj v časnikih pod mastnimi naslovi zasledili šokantno vest, da so kibernetične kobilice selke začele svoj neusmiljeni plenilski pohod in zaplenile večino jedrske oborožitve ter z njo odletele na neznano luno, kjer so jo z naslado za vekomaj uničile. Napad je vodila kobilica, ki je znotraj kibernetičnega skeleta vsebovala možgane starega dobrega Alberta Einsteina in na ta način oprala njegovo slabo vest, ki mu jo je pred smrtjo povzročila misel na možnosti vojaške zlorabe njegovih idej. Seveda gre zgolj za jedro zanimive znanstveno fantastične zgodbe, ki je dobila zasnovo na vesti o ukradenih Einsteinovih možganih. Slednjo so v svojih besedilih (natančneje v skladbah, ki vsebujejo podnaslov "poglavja") na spreten način uporabili legendarni kanadskih art rockerji Saga. Ta poglavja, ki niso "izhajala" po nekem logičnem vrstnem redu, na koncu pa so vseeno doživela zaključeno celoto in razvozlano skrivnost, so se od prvenca naprej pojavili na večini izmed njihovih najboljših albumov. Mednje prav gotovo spada tudi prvenec s katerim so zarisali mnoge nove smernice za razvoj progresivnega rocka v 80ih.

Saga so danes pogosto označeni za nekakšne praočete neo progresivnega rocka, kar je povsem logična posledica njihove sposobnosti učinkovitega vpletanja nekaterih elementov pop glasbe (predvsem ob njihovih začetkih aktualnega new wavea) v svet simfoničnega prog rocka. Njihova glasba se je že od zgodnjih začetkov oplajala z obširno uporabo udarnih in duhovitih kitarskih rifov, melodičnih linij, ne preveč kompleksnih ritmičnih podlag, obiljem atraktivnih sinthesizerskih tekstur in orkestralnih aranžmajev. Marsikdaj je v njihovi glasbi zaslediti vplive simfoničnega proga iz konca 70ih (predvsem Camel in Genesis), v manjši meri pa tudi AORa, čeprav tovrstni vplivi samo posredno oblikujejo posamezne stvaritve saj Saga neguje povsem lasten in na daleč prepoznaven glasben izraz. Čeprav glavnina njihovega glasbenega izraza temelji na obširni rabi klaviaturskih spretnosti pa Saga še zdaleč niso samo simfonično usmerjeni, temveč znajo sprožiti tudi številne udarne hard rockerske intervale. Kitarista Iana Crichtona namreč odlikuje unikatna uporaba ostrih rifov, večplastnih harmonij in briljantnih solaž, ki se odlično prilegajo melodičnim linijam klaviatur. Njegov bliskovit in umetelen rifing tekoče plove med obširno paleto klaviaturskih tekstur za katere skrbi Peter Rochon. Saga so že ob svojih prvih korakih vedeli kako se streže neomejenim glasbenim zmožnostim, ki jih je ponudilo rojstvo novih oblik sinthesizerjev ob hkratni uporabi nekaterih tradicionalnih klaviatur kot sta denimo električni klavir in mini moog (hammond orglam in melotronu so se po drugi strani odpovedali). Posledica je bogat in za tiste čase zelo napreden zvok, ki še danes zveni sveže. Obenem so znali ustvariti povsem unikaten ambient, ko poslušalec že na daleč ugotovi, katero skupino ima pred sabo. Veliko zaslug za to gre tudi pevcu Michaelu Sadlerju, ki je s svojim odličnim večplastnim vokalom, ki je obenem mogočen, dramatičen, duhovit in visoko melodičen, še danes eden najbolj svojskih pevcev v rock glasbi.

Album se odpre s hudomušnim (izraz, katerega bom sicer kar nekajkrat uporabil pri opisovanju njihove glasbe) "How Long", ko presenetijo z uvodnim elektronskim efektom na sinthesizerju, ki nekoliko spominja na uvod The Who klasike "Baba O'Riley". Vsakršne podobnosti pa je v trenutku konec z inteligentnim vpadom Ianovega ostrega kitarskega rifa, ki s polno močjo zareže skozi elektronsko valovanje in pozibavajoč, funky ritem. Piko na i doda še nabrito dramatičen Sadlerjev vokal. Kljub siceršnji ritmični enostavnosti bobnar Steve Negus ne varčuje s svojimi močmi in demonstrira nekaj lepih prehodov. Saga tako že v uvodni skladbi nakažejo vse prvine, ki bodo v prihodnje oblikoval njihov glasbeni izraz. Tudi znotraj izvrstne "Humble Stance", ki vsebuje številne primesi ritem in bluesa, se ves čas duhovito poigravajo z duhovitimi kitarskimi rifi ter melodičnimi pasažami, ki temeljijo na interakciji med kitaro in klaviaturami. V srednjem delu si privoščijo tudi zanimiv inštrumentalni vložek, katerega zaključi nabrita kitarska solaža. Sadler s svojim vokalom ves čas skrbi za ustrezno ravnovesje kompozicije, ki je obenem tudi lepa predstavitev njihove komercialno dostopnejše strani. "Climbing The Ladder" je klasičen primer njihove klasike, grajene na inteligentnih aranžmajih ter atraktivnih in hitro dostopnih zvokih. V podobnem tempu nadaljuje tudi ultra melodični hard rocker "Will It Be You? (Chapter Four)", ki pokaže skupino kot nepoboljšljive mojstre romantičnega vzdušja. Ianove ostre kitarske pasaže so pogosto v nesorazmerju z visoko simfoničnimi plastmi melodičnih klaviatur, kar ustvarja nadvse zanimive klimakse. Sledi s klasičnimi klaviaturskimi pasažami (mini moog) in naoljenimi ritmičnimi prehodi zabeljeni "Perfectionist", ki je v liričnem pogledu baročni portret neke sadistične obsedenosti. "Give 'Em the Money", ki vsebuje nadvse jezen refren, obnovi funky usmeritev otvoritvene skladbe vendar s še tršim pristopom in dodatnimi vokalnimi in inštrumentalnimi duhovičenji med katerimi izstopa odlična Rochonova solaža na sinthih. Kljub temu pa so daljše stvaritve tiste, ki najbolj objektivno prikažejo njihov celotni potencial progresivne skupine. Lep pokazatelj tega je "Ice Nice", ki se odpre kot melanholična balada nakar jo doneč bas Ianovega brata Jima polagoma preusmeri v inštrumentalno sekcijo, kjer Ian ponudi svojo najboljšo solažo na albumu, ki se preliva skozi globoko plast Rochonovih sinthov. Zaključni "Tired World (Chapter Six)", še eno izmed poglavij njihove znanstveno fantastične zgodbe, je prav tako impresivna demonstracija združevanja simfoničnih pasaž in hard rockerskih prijemov. Vesoljski zvoki sinthesizerjev in nabrušene kitarske pasaže (med njimi še ena bravurozna solaža) v srednjem delu ter kasneje še vpad zelo dobrih vokalnih harmonij so glavni gradniki futurističnega vzdušja, ki sicer prevladuje na večini albuma.

Saga so z istoimenskim prvencem ustvarili zelo dobro podlago za svoje bodoče eksperimente s katerimi so postali dokaj resna konkurenca svojim kanadskim vrstnikom Rush, čeprav razen v celinski Evropi nikoli niso dosegli njihove popularnosti. "Saga" je album, ki je namenjen vsem tistim, ki uživajo v kombinaciji dobrih melodij in inteligentnih inštrumentalnih pasaž ter niso preveč obsedeni s kompleksnimi ritmičnimi oblikami obenem pa jim leži tudi neomejeno glasbeno duhovičenje. Gre za prvenec, ki je napovedal vse odlike, katerih se bodo držali skozi večino svojih najboljših izdelkov. Z manjšimi dodatki bodo svoj zvok do začetka 80ih stalno nadgrajevali in izboljševali in tudi, ko bodo zapluli v glasbeno komercialnejše vode bodo še vedno nosili prepoznaven obraz. "Saga" je danes precej pomembnejši album, kot se je zdel ob izidu saj je pomenil zasnovo tistega, kar imenujemo neo progresivni rock. Medtem pa so kibernetične kobilice selke pod vodstvom skrbno zapakiranih možgan strička Alberta že začele snovati svoj drugi plenilski pohod nad Zemeljsko orožarsko tehnologijo.