Siddharta. Nekakšen odtis značajske zmesi Slovencev. Nobena skupina tega "Slovenskega" elementa ne bi mogla v rocku bolje definirati in izrazno shajati z njim v lastni evoluciji, kot ravno Siddharta. Razvili so svoj slog, ohranjali ter gojili vseskozi zanimivo rock vizijo, ohranili slovenski jezik v njej docela atraktiven. In zlezli v zavest Slovencev tako globoko da si vsak med nami rad (ali nerad) vzame čas in razpreda o njegovih osebnih nagnjenjih do nje. Ni kaj. V vseh teh letih so postali pomemben del vsakdana slovenske (rock) kulture.
Človek niti ne ve kaj bi novega povedal ob besedi Siddharta. Peti studijski album, snemanje v ZDA s priznanim producentom Rossom Robinsonom. Osnovne značajske lastnosti ostajajo jasno zaznavne v tej novi mineštri imenovani "Saga". Torej tipični aranžmaji, ki dišijo lahko le Siddhartovsko. To je jasna oblikovanost melodičnih aranžmajev svečanih napevov v refrenih. Melanholično, včasih celo prekomerno patetično in večno trpeče v svoji romantiki, a v naslednjem trenutku kvišku dvignjenih glav, kipeče ihte, radosti in strasti. V rokah oborožena s konkretno melodijo in odličnimi verzi, nas ne pušča na cedilu niti nova "Saga".
"Saga" je reč, ki ne gre tako hitro pod kožo, kot bi človek pričakoval, glede na znano, ali pričakovano. Ne išče hitov in ni le album nujnega rock n' roll "nažiganja". Ni godcev, pihalcev, ni orkestra. Dejansko je Saga sklenitev razvojnega kroga in pričetek novega. Po tej logiki naj bi bil konec vsake štorije staknjen z njenim začetkom in tako je nemara v energiji albuma "Saga" še največ vzporednic umestno vleči s prvencem "ID". Z albumom "ID" so bili iskreni in zavoljo tega tudi ranljivi. Tokrat ni dosti drugače, le da znajo goloto ali iskrenost bolje braniti. Vseeno pa je pomemben občutek, ki ga daje album ta, da so fantje izrazili na njem v enakovrednih merah svoje ideje, kot kvintet in da deluje album po tej plati neverjetno zrelo, suvereno in zapušča nek občutek zmagoslavja, ki še zdaleč ni vsiljen, kot tudi občutek da so vezi v kvintetu še dodatno utrjene in intenzivnejše. Preprosto to, da so se fantje med procesom nastajanja albuma še bolje spoznali.
Silno pomembno vlogo nosijo to pot klaviature. Simfonični aranžmaji so izginili. Rockovsko obešenjaštvo prav tako. Kaj ostane? Spogledovanje s človeško domišljijo, kot naravnim "emulantom" zvoka, prelitim v carstvu tipk in barvitih gumbov. Bere se hudo pametno, pa ni. Tomaž uporablja široko paleto zvokov s katerimi opremlja posamezne dele skladb. Predvsem rinejo v ospredje (znova odkriti) primitivni zvoki prvih sintetizatorjev iz konca sedemdesetih let in z začetka osemdesetih in jih ni težko preslišati niti v skladbah takrat aktualnih skupin od Duran Duran do Rush (v svoji sintetizatorski "eighties" periodi) - primer je druga kitica skladbe Alarm.
Tako opremljena nova Siddharta ne išče nujno ponavljajočih prehodov, pač pa je zaznati celo nekaj raziskovalnega duha, igrivosti, duhovičenja v skladbah. Že Narava preseneti, a za to je odgovorna cela struktura - zasnova skladbe. V skladbi kot je Alarm, pa denimo fantje ne izbirajo več ponavljajočega vzorca spremljave in preigravanja vodilnih motivov. Predvsem godi atmosferično razburkanje skladb, kot je Vojne idej, ki premore mnogo kontrastnih prehodov med vodilnimi motivi in jo skupina za povrhu na plutju sintetizatorjev "bobnarsko" dodobra nalomi v finalni "crescendo". Tu se iskri to zorenje artizma skupine.
Skladb, kot jih običajno pričakujemo od Siddharte je devet. Dve "blago" odstopata. Prva je pravzaprav zadnja skladba z imenom Tom Waits For Me, v kateri je skupina našla smiselni zaključek "Sage". Skladba sama se odvije v angleškem jeziku, zvok sintetizatorja ki jo zaključi, pa je enak pričetku skladbe Narava, ki album odpre. Torej sta konec in začetek spet nekako povezana na albumu. Vseeno bi ravno v tej skladbi našel edini večji minus albuma. Preveč je drugačna od vseh preostalih "Saga" skladb, zato bi nemara funkcionirala bolje kot bonus na kakem izdanem singleu. Zaključek na takem albumu bi moral biti intenzivnejši. Denimo s skladbo v stilu kot je Vojna idej.
Druga skladba, ki odstopa od običajno pričakovanega, je več kot 10 minutni jam, ki je odlična osvežitev in nekako odstira ljubitelju glasbe razglede v novo kvaliteto značaja skupine, ki je doslej še ni poznal. Neverjetno, mar ne? Siddharta lahko odigrajo celo instrumental. Tu skupina po principu minimalizma nalaga kolaž za kolažem v bogat preplet, ki s svojo razgibano zvočno sliko in skrivnostno atmosfero lebdenja, nekakšnega valovanja, razbremenjuje intenziteto preostanka albuma. Tu je skupini z malo napora uspela odlična poteza. Prikazala se je v novi luči in prijetno presenetila. Rockovsko manj intenziven trenutek albuma bi morda bolje funkcioniral nekje na sredini albuma in tako razbremenil pomen intenzitete zaključka albuma, ki ga Tom Waits For Me ravno ne upraviči.
Bolj prepričljivi pa so seveda krajši komadi, v katerih Siddharta znova uspešno ustvarijo dinamično razgibane kontraste vzdušij na relaciji kitica - refren, kjer vrhunce skladb generirajo znova za Siddharto tipično figurirani refreni, s svečano temačnimi napevi. Tu boste to pot sami določili svoje favorite albuma. Verjetno bi se še vsi uspeli zediniti v tem, da je skladba Baroko najlepši trenutek albuma, po sami melodični oblikovanosti. Kitarski "stereo chorus" deluje tu dominantni tvorec vzdušja, seveda ob nepogrešljivi barvi in pristopu vokala Tomija M. Slednji je znova vživet in v čustveni gravuri na albumu vseskozi dodaja tisto potrebno sol v juho, da skladbe prepričljivo oživijo in delujejo resnično, popolno funkcionirajo. Vodilne melodije so raznolike in skladbe med seboj kontrastne. Angel Diabolo je togotno rockerski "rodeo", obratna izkušnja od pozitivistično in naravnane Stampedo (slednji je po energiji blizu Madam, tik pred koncem albuma), ki preko polovice v lahkotnem drncu razbremenjuje intenziteto albuma, da ta prosto zaplava v prej omenjenem instrumentalu. Za njim album nujno oživi, ko se uspešno zabliska skozi odlično skladbo Vojna idej (ta na novem albumu blago povzame poanto ere "simfoničnega rock/metala" preteklosti skupine), kjer izstopa vključitev grmečega verza: "Dovolj je vina! Mesto naj pije vodo!". Za njim bi morali Siddharta vriniti še kak trši komad (tipa Alarm ali Nevarno mesto), a gre album počasi h koncu. Alarm in Nevarno mesto v prvi polovici albuma dvigneta mračno vzdušje, za katerega je pravo delovno kemijo vzpostavil že Angel Diabolo. To vzdušje torej v nadaljevanju še bolj intenzivno vibrira, še bolj teatralno v svojih kontrastih, kreira neko postapokaliptično vizijo, verzi sevajo potrebo po ohranitvi in rešitvi lastnega individuuma, kajti da bi rešil "bolane norce" ali tiste "sklonjenih glav", ki jih "peče rit", je ostalo v eri človeške rase premalo časa.
Novi album je svež, jedrnato oblikovan album skupine Siddharta. Moč skupine, da s triki minimalizma spretno sklepa kupčije z mnogoterimi vzdušji, kar je bila vselej ena glavnih atrakcij njene poante, je tu. Je z nami in navdušuje. Prelita je v koherentno delovanje kvinteta, kjer dobivajo v ohranjanju značilne Sidddharta vibracije pomembno vlogo prelivajoči in raznoliki zvoki klaviatur, z združevanjem programskih vzorcev in kitarskih fraz. Ti sedaj v novi kvaliteti vibracije harmonij, opremljajo markantni Tomijev vokal, utrjujejo njegovo izpovedno moč, jo magnificirajo. Zlaganje zvočne plasti na plast v barvito gmoto, s katero lahko prosto in povsem neboleče občujete neomejen čas in kjer tudi atipična začetek ter konec albuma ohranjata svoj smisel. Album funkcionira sproščeno, relaksirano, nevsiljeno, ne išče hitov. Z njim Siddharta prebolevajo kompleks večvrednosti, hodijo po trdih tleh in razširjajo svoj izrazni diapazon tudi na bolj zahtevne poslušalce. Začetek nove zgodbe.
na vrh