Pa je prišel čas tudi za jubilejni 20. studijski album legendarnih Saxon. Kaj ne bi pri vsej rutini, ki jo je pridobila tako dolgoživa skupina. Saxon ostajajo pač Saxon.
»Sacrifice« sledi zgodbi predhodnika »Call To Arms« (2011). Osnovna razlika je znova v trši produkciji, ki jo po novem ponuja »Sacrifice«. Saxon so povabili k sodelovanju Andyja Sneapa. Očitno jih je k tej potezi spodbodla uspešna partnerska naveza producentskega guruja z legendarnimi nemškimi heavy metal drvarji Accept. Sneap je svoj velik producentski sloves zgradil v prvi vrsti kot oblikovalec zvoka thrash metal zasedbam, zato čudi, da so se Saxon zatekli k njemu po pomoč, pa vseeno. »Če lahko Accept, zakaj ne bi tudi Saxon?« si je zagotovo bevsknil v brk Biff Byford. In misija je uspela! Sneap je nadel dinozavru obleko zadnjega modnega krika zvočne produkcije. »Sacrifice« deluje silno trdo. Lahko bi mu celo nadeli predznak najtršega Saxon albuma, pa vendar oddaljuje od tega spoznanja občutek, da Saxon vzdržujejo aranžiranje skladb, prelito z albuma »Call To Arms«, ki se spogleduje z drugo polovico devetdesetih, kot sta albuma »Dogs Of War« ali »Unleash The Beast«. V tem oziru je še vedno zmagovalec Saxon albumov v kategoriji najtršega albuma »Lionheart« (2003) – zlasti na rovaš power metalsko nastavljenih aranžmajev.
»Sacrifice« dostavlja pest dinamita devetih ultra melodičnih, a hkrati navitih rušilcev tipične Saxon branže. Po pričakovanem uvodnem draženju (Procession) eksplodira zasedba z naslovno skladbo okultnega posvetila ritualom žrtvovanja bogu sonca, kot je to poznala nekoč civilizacija Inkov in Aztekov.
Made In Belfast je zagotovo ena najboljših skladb albuma. Druga po vrsti je mini epska suita z dodanim aranžmajem irske mandoline, krasi jo srednje hitri tempo, podprt z izrednim podukcijskim kontrastom med strupenim topotom snare bobna in že preizkušeno estetiko utra žgočega riffovskega porekla kitar. Za skladbo Wariors Of The Road lahko rečemo, da je »v letu 2013 znova posneti Motorcycle Man«. Rock n' roll meets heavy metal v tradicionalni Saxon maniri, z zvočnimi posodobitvami, kot jih diktirajo novi časi. Guardians Of The Tomb pa velja za branik tipičnega Evro power metala. Saxon se v tej skladbi izdatneje oprejo tudi na plasma dvojnih kitarskih tercetov v podaljšanih riffovskih pasažah, s katerimi dinamično in veliko mero rutine razgibavajo razvoj dogodkov. Stand Up And Fight je znova obrat k retro vzgibom preverjenih šablon, ki jih Saxon nosijo v sebi od začetka osemdesetih let, skrižanih z ultra pompom sodobne Evro power metal kulture (refren). Walking the Steel ali/in Wheels Of Terror sta tipični niši Biffove pridige, ki učinkovito vzdržuje v preostanku albuma prepoznavno dramatično, a dražljivo premiso Saxon izpovedi. Mimostrela ni. Skupina obrača že »prodani« riff na 1000 in en način. Z briljanco velike veščine, ki jo premorejo največji glasbeni guruji, ko rokujejo z magijo metala. Standing In The Queue je klasično zasnovan rock n' roller nastavljen na konec, ki bi se brez težav lahko znašel na eni od sredinskih Saxon plošč osemdesetih let, kot je to »Innocence Is No Excuse«.
Kitare so se navzele kančka ostrine Accept-ovskega juriša njihovih zadnjih dveh albumov. A to prihaja na površje šele, ko se izdatneje poglabljate v substanco albuma. Stoji torej v drugem planu. Fokus je vzdrževanje tipične in edinstvene figure enkratne Saxon enigme, ki je očitno tudi z albumom »Sacrifice« preživela nov atomski vek.
Legende ne zmorejo ustreliti mimo. Preprosto je v prstih preveč rutine. Biff natanko ve, kaj mora storiti, da njegov verz v plasmaju melodije odpetih verzov dosega polni učinek. Scarratt in Quinn ne prenehata dostavljati mojstrskih rešitev iz njune orodjarne magičnih metal riffov. Ritem linija deluje z odliko filigranske kalibracije prenosnega kolesja najbolj precizne švicarske ure. »Sacrifice« je nov odličen Saxon dokument in nov dokaz velike vitalnosti neusahljive metal beštije, ki drži po več, kot 35. letih delovanja staroste metal obrti v špici največjih svojega posla!
na vrh