»Sacred Blood »Divine« Lies« je devetnajsti studijski album britanskih prog/melodičnorockovskih odličnikov Magnum, ki v zadnjih letih na domačih tleh uživajo pravo renesanso, kar se tiče na novo pridobljene popularnosti. »Sacred Blood »Divine« Lies« je namreč nedolgo po izidu že presegel komercialni uspeh svojega predhodnika »Escape From The Shadow Garden« (2014) in postal najvišje uvrščeni Magnum album na britanskih lestvicah po »Sleepwalking« (1992). Kljub dejstvu, da Magnum že dolgo niso med najmlajšimi v svojem poslu, da ima karizmatični pevec Bob Catley že precej skrhan vokal in da pravzaprav že dolgo ne morejo ustvariti nič posebno inovativnega, je tovrsten uspeh več kot zaslužen. Navkljub prej omenjenim tegobam njihove studijske dosežke po vrnitvi na sceno leta 2002 odlikuje izjemna kakovostna konsistentnost, pri čemer gre levji delež zaslug skladateljskemu prispevku neuradnega šefa banda, kitarista Tonya Clarkina, ki je skozi vsa ta leta bolj ali manj ostal zvest svoji originalni Magnum zvočni viziji kot skupine, katera premešča mostove med melodičnim rockom, trdim rockom in prog rockom zaradi česar jih ni mogoče površno umestiti zgolj v en sam žanr.
»Sacred Blood »Divine« Lies« je, podobno ko predhodnik, zgrajen natanko po želajh dolgoletnih privržencev, ki približno že vejo kaj lahko pričakujejo od sodobne verzije Magnum, katera poleg veteranov Catleya, Clarkina in klaviaturista Marka Stanwaya že dolgo vsebuje tudi basista Ala Barrow ter bobnarja Harrya Jamesa. Naslovnico albuma in logotip je vnovič oblikoval stari sodelavec, sloviti grafični oblikovalec Rodney Mattews, ki je bil v preteklosti avtor vseh najboljših Magnum naslovnic. Njegove usluge Magnum vnovič sprejemajo od leta 2006 dalje, ko so postali dovolj samozavestni, da so obnovili zajeten delež zmagoslavne atmosfere iz osemdesetih let, kamor so spadale tudi naslovnice s fantazijsko tematiko. Kakšnih posebnih glasbenih presenečenj na albumu, ki je vseeno nekoliko drugačen od sorodnega in prav tako zelo spodobnega predhodnika, ni moč najti. Magnum prisegajo na preverjeno melodic/heavy/prog rock formulo, 'požegnano' z moderno produkcijo, kar je sicer previdna, vendar v njihovih letih, ko so se že zdavnaj nehali obremenjavti s hiti in zvočnim eksperimentiranjem, nekako logična praksa.
Album se odpre z naslovno skladbo, kjer preseneti nekoliko bolj surov zvok kot se ponavadi pričakuje od Magnum, pri čemer je Clarkinova kitara nižje intonirana tudi zaradi Catleyevega skrhanega vokala. Kompozicijo pred povprečnostjo reši zelo dober, večglasen refren, ki je ostal eno glavnih Magnum orožij pri obujanju epskih vzdušij in je povsem primerljiv s preteklimi klasikami. Power balada »Crazy Old Mothers« poskrbi za učinkovit kontrast, kar se ji posreči z uvodno klavirsko solažo in razkošnimi simfoničnimi aranžmaji, ki bodo razveselili vse ljubitelje Stanwayevih klaviaturskih podvigov. Tudi tokrat spremljevalni vokali dobro pokrijejo Catleya takrat, ko je to najbolj potrebno, tako da melodični refren doseže maksimalni učinek. V svojih najboljših pevskih trenutkih Catley zveni kot 'stari, dobri stric Bob', karšnega so privrženci vajeni z najboljših Magnum plošč, medtem ko v najslabših trenutkih njegov vokal izpade kot, da bi ga že pošteno načela prevelika količina pokajenih cigaret. Sledi neposredni prehod v nekoliko bolj trdorockersko zabeljeno skladbo, »Gypsy Queen«, enega izmed zanimivejših trenutkov na albumu, kjer simfoničnemu uvodu sledi zabaven prehod v pompozno sekcijo, katero narekuje srborit kitarski rif, ki je okronan z epskim refrenom.
»Princess In Rags (The Cult)« zaradi 'retro' zvoka sintetizatorja in dramatičnega osrednjega aranžmaja z baročnim pridihom precej spominja na kašno Magnum delo iz poznih osemdesetih, pri čemer še posebno izstopa večglasni refren. »Your Dreams Won't Die« je tipična Magnum buditeljska balada s svečanimi simfoničnimi aranžmaji, pozitivističnim vzdušjem in sporočilom, medtem ko je zmagoslavni refren vnovič izpeljan na preverjen, 'starošolski' način, ki bo razveselil vse dolgoletne privržence. »Afraid Of The Night« je dokaj razgiban dosežek s številnimi časovnimi prehodi in ambientalnimi spremembami, pri čemer je še posebno potrebno izpostaviti Stanwayeve bogate simfonične aranžmaje. Nasplošno je njegova klaviaturska prisotnost precej bolj občutna kot na »Escape From The Shadow Garden«. »A Forgotten Conversation« je naphan z epskimi pasažami in bombastičnimi napevi in, kljub solidnosti, v ničemer posebej ne izstopa. Precej bolj zanimivo izpade pompozni »Quiet Rhapsody«, ki je na račun mogočnih kitarskih fraz, zanimivih tolkalnih efektov, bogatih harmonij ter pohvalnega Catleyevega pevskega prispevka, eden izmed boljših trenutkov celotnega albuma. Podobno velja za melodičnorockersko poslastico »Twelve Men Wise And Just«, katero krasi sijajen refren, obenem pa vsebuje simfonični uvod ter obvezen prehod v dramatično sekcijo z jahajočim ritmom, okusnimi klaviaturskimi teksturami ter ravno prav angažirano vokalno predstavo. Epsko slovo z naslovom »Don't Cry Baby« predstavlja lep in spodoben zaključek albuma s presenetljivo klavirsko solažo v srednjem delu.
Z mladostniškim elanom prepojeni »Sacred Blood »Divine« Lies« je nazoren dokaz, da Magnum, kljub temu, da so njihovi najboljši ustvarjalni trenutki že zdavnaj mimo, še zdaleč ni moč odpisati. Nekateri bodo albumu sicer očitali previdnost in predvidljivost, vendar se pri tem poraja resno vprašanje, zakaj bi Magnum, ki so se opekli vselej kadar so v preteklosti poskušali pretirano spreminjati svoj zvok, na stara leta sploh menjali uspešno zvočno formulo. V primerjavi s predhodnikom »Sacred Blood »Divine« Lies« predstavlja celo rahel napredek, saj je na njem manj balad, pa tudi Stanway je zaznavno bolj dejaven pri grajenju simfoničnega razkošja tako, da album kot celota zapusti na moč pozitiven vtis. Obenem je lepo videti, da Magnum počasi spet začenjajo vse bolj ceniti tudi na domačih, britanskih tleh, še posebno potem, ko so morali vložiti ogromno truda preden so si spet pridobili spoštovanje zahtevnih domačih privržencev, pa tudi vseh tistih, ki so šele pred časom odkrili to kaj je dobra glasba in nehali poslušati razne korporativistične traparije z enodnevnim rokom trajanja.
na vrh