"Rupi's Dance" je četrti samostojni album, ki je nastal pod taktirko glasbene legende Iana Andersona, večini glasbeno ozaveščenega občestva najbolj znanega v vlogi karizmatičnega poglavarja progresivno rockovskih velikanov Jethro Tull. Najbolj cenjeni flavtist v povesti rock glasbe in edini pravi trubadur med rockerji se je med dolgim studijskim odmorom, ki ga je namenil svoji skupini, odločil trdno zakorakati po poti samostojnega izvajalca.
Ta poudarjena solistična prebujenost je po zelo dobrem albumu "Secret Language Of Birds" (2000) obrodila njegov doslej najmočnejši izdelek, ki navdušuje v vseh pogledih ter nadvse uspešno meša Ianove pretekle in sodobne zvočne finese. Slabo se ne bi odrezal tudi v primeru, da bi izšel pod znakom Jethro Tull, seveda pod pogojem, da bi vseboval električno kitaro v domeni nepogrešljivega Martina Barreja, kateri je ravno ob izidu "Rupi's Dance" izdal svoj tretji samostojni izdelek "Stage Left". Martinova prisotnost oziroma odsotnost je tista bistvena ločnica med Jethro Tull in Ianovo samostojno kariero. Slednja temu ustrezno vsebuje precej manj ali skorajda nič hard rockerskih elementov, ki so del tradicionalne Tull zapuščine.
Za karizmatičnega ekscentrika, ki je nekoč posvetil enega izmed najboljših Tull albumov v čast plemeniti pasmi konj, ni nič nenavadnega, kadar se odloči, da bo kak album ustvaril v čast kakega izmed domačih ljubljenčkov. "Rupi's Dance" je posvečen Ianovi priljubljeni črni muci po imenu Rupi, katero je, kdor lahko to verjame, naučil plesati ob taktih svoje flavte potem, ko je sprehodila med skupnim gledanjem televizije. Rupi je po zaslugi svojega podjetnega gospodarja na dobri poti, da postane najbolj znano mačje bitje v glasbenem biznisu. Ian je sicer na splošno že od nekdaj velik ljubitelj mačjih zverinic, saj na svojem posestvu goji kar 26 različnih vrst manjših, večinoma eksotičnih, divjih mačk, katere občasno tudi oddaja.
Ta recenzija seveda ni namenjena razpredanju o Ianovih pestrih agrikulturnih in rejskih dejavnostih, temveč predvsem glasbeni vsebini, ki se nahaja na tem izvrstnem albumu. "Rupi's Dance" bi se lahko v grobem opisalo kot izjemno eklektično mešanico različnih, večinoma pastoralnih stilov, tako iz Ianove bogate glasbene zapuščine, kot iz nekaterih novejših vplivov. Vseh trinajst regularnih skladb, ki so med seboj zelo lepo uravnotežene, se oplaja na sočnih elementih anglosaksonskega folka, svetovne glasbe, klasike, rocka ter v manjši meri jazza. Multi-inštrumentalist Ian je poleg flavte, svojega tradicionalnega inštrumenta (tokrat je uporabil tri vrste flavt), poskrbel tudi za zapeljive aranžmaje na akustični kitari, medtem ko so mu njegovi glasbeni sodelavci pomagali izgraditi bogate in razvejane orkestralne ter pastoralne harmonije. Ob tem je potrebno omeniti, da postaja že skorajda trend, da se nekateri glasbeniki iz Ianove samostojne kariere slej, ko prej preselijo k Jethro Tull. Tovrstni veliki podvig se je posrečil harmonikarju in klaviaturistu Johnu O' Hari in basistu Davidu Goodieru, ki sta zamenjala Andya Giddingsa (za slednjega je ta album eno izmed zadnjih sodelovanj z Ianom) in Jonathana Noycea. V Ianovih ušesih in očeh pa se je dobro zapisal tudi bobnar James Duncan, ki na Tull koncertnih turnejah občasno nadomešča Doanea Perrya.
Ian in njegova ekipa so se na "Rupi's Dance" odlično izkazali od začetka do konca albuma. Skladbe, ki naredijo največji vtis so tiste, kjer njegovo strastno in na daleč prepoznavno igranje flavte pride do največjega izraza. V to kategorijo bi se lahko uvrstilo že uvodni "Calliandra Shade (The Cappuccino Song)", navihano pastoralno odo eni najstarejših britanskih tradicij. Ob bok se ji lahko postavi hudomušna naslovna stvaritev. Ta vsebuje nagajive plesne ritmične elemente ob katerih si lahko zlahka predstavljamo Ianovega cepetajočega miljenčka. Status klasik pa so si sčasoma priborili tudi sarkastični "A Raft Of Penguins" s ciničnim prerezom Ianovega dolgoletnega sodelovanja s klasičnimi glasbeniki, kar se tiče besedila, fenomenalni inštrumental "Eurology", kjer kraljujejo sočni baročni aranžmaji in elementi mediteranskega melosa ter "Griminelli's Lament". Slednji je posvečen italijanskemu flavtistu mlajše generacije po imenu Andrea Griminelli s katerim se je Ian pred leti spoprijateljil. Ob vsem tem Škotskemu radoživcu ni bilo težko prilagajati njegovega precej skrhanega vokala tempu posameznih skladb, saj prevladujejo nežne akustične melodije in počasnejši ritmi. "Lost in Crowds" je primerek enega izmed redkih bolj udarnih trenutkov albuma, kjer bi se lahko govorilo o hard rocerkih kitarskih finesah. Na koncu albuma se v vlogi posebne skladbe nahaja "Birthday Card at Christmas", ki služi kot kratka predstavitev, bolje rečeno reklama za "The Jethro Tull Christmas Album" (2003). Lahko rečem, da je to precej nepotrebna poteza, ki pa albumu kot celoti ne naredi nobene škode.
"Rupi's Dance" ni kakšen dramatičen slogovni premik od uspešnega recepta, ki ga je Ian uporabil že na "Secret Language Of Birds", vseeno pa je po zaslugi izjemne fluidnosti in poudarjeno duhovitejše narave posameznih aranžmajev, najboljši in najzrelejši izdelek njegove dotedanje samostojne poti ob katerem bo zaigralo srce slehernemu dolgoletnemu privržencu. Ian, ki se stara tako kot dobro vino, dokazuje, da je še vedno neverjetno vitalen inštrumentalist in renesančni tvorec izrazno in čustveno izjemno bogate glasbe. Edina škoda pri vsem skupaj je ta, da je Jethro Tull po precej piškavem in še zdaleč ne potešljivem božičnem albumu, spravil v studijsko hibernacijo, katere kar noče biti konec.
na vrh