Vreščeči nemški orel nezlomljivih kril šesterice neupogljivih jeklenih jurišnikov imenovanih Primal Fear, dostavlja, v že kar običajni maniri dvoletnih časovnih presledkov, novi studijski album. Enajsti po vrsti. Četa izkušenih glasbenih mojstrov, ki jo vodita nepretrgoma še naprej njena originalna ustanovna člana in sicer nemška zvočna sirena Ralf Scheppers ter eminentni guru nemškega metala basist Mat Sinner, torej ne pozna mirovanja. Navdahnjenost skupine nikakor ne zapušča in »Rulebreaker« je še en tipičen Primal Fear album, ki se lahko postavi enakovredno ob bok obema izvrstnima predhodnikoma »Unbreakable« in »Delivering the Black«, prav tako pa lahko povsem dostojno stoji ob strani tudi najzgodnejšim albumom skupine, ki se jih danes že počasi oprijemlje predznak kultnih klasik (ciljam na prve tri albume).
Primal Fear sicer ne dostavljajo ničesar novega več. To niti ni šlo pričakovati. Je pa bend znova mojstrsko prepakiral fraze ter jih dostavil v novi sočno hrustljavi embalaži polni pravoverne powermetalske pridige prepoznavne sebi lastne recepture. Bend nepopustljivo grize skozi enajst novih točk z nekaj izjemnih novih riffov, ki zgrabijo takoj za goltanec in ne popuščajo niti za hip v svojem peklenskem maršu. Na albumu sodelujejo kar trije kitaristi. Vsak s svojim pristopom, vsi so enakovredno izrazni v soliranju. Njihovi dueli ostajajo zgodba zase in ena izmed prvih poslastic tega izdelka. Mastni Gibson zvok in gas do podna!
Poleg zadržane izredne rušilne zvočne produkcije, ki ostaja prepoznavna zaščitna znamka skupine, je bend uspel ob vsej razplamteli jezi in agresiji, ki jo bljuje tudi na novem albumu, v enakovrednem iztržku album dozirati z izrazito mero muzikaličnosti. Zapomnljivi refrenski napevi, ki dostavljajo atmosferične vrhunce skozi stopnjevano vzdušje v skladbah, okraševanje posameznih instrumentalnih pasaž s peklensko hitrim trzanjem preko riffov, večkrat postavljenim v tercetne harmonije. Uvodni izhodni deli ter mid eight pasaže so zrelostno pretanjeno detajlirane in služijo v režiji slikovitega zasuka atmosfere znotraj posameznih skladb. Mojstri natanko vedo kako se izkorišča njihova funkcija! Ob tem se je izkazal tudi novi bobnar Francesco Jovino (ex-U.D.O.) za več kot odlično integracijo, saj njegovo delo na albumu nikakor ne ostaja preslišano. Gre za izkušenega mojstra svoje veščine, ki ustvari skozi album nekaj neusmiljeno in vrtoglavo »nastreljanih« bobnarskih rollingov v topovskih prehodih, pozicioniranih natanko na pravih mestih skladb.
Ralf Scheppers ostaja znova poglavje zase. Tudi v svojih zrelejših letih zadržuje neverjeten vokalni razpon. To nakaže že uvodna Angels Of Mercy, še posebej pa refrenski napev skladbe Constant Heart, kjer screami ekstremnih višavij jemljejo sapo. Tudi v komponističnem iztržku so Primal Fear zadržali kreativni naboj. Uspešno reciklirajo sami sebe, ob tem pa ne delujejo prežvečeno ali/in (slučajno) izpeto. S premišljenimi triki in potezami izkušenih mojstrov le previdno obračajo formulo v recepturi, da (v siceršnji predvidljivosti) fraz konstantno polno vžigajo. Vibracija in energija, ki jo producira album, je plod velike srčnosti in zavzetosti, ki se drži skupine. Od prvega dne, pa vse do danes.
Epska himna We Walk Without Fear je celo najdaljša skladba Primal Fear kariere, eno ključnih vlog pri skladanju in aranžiranju, pa je pri tej skladbi odigral Magnus Karlsson. Njegovega tipičnega pristopanja k tvorbi kompozicij ne gre prezreti, zlasti v uvodnem in izhodnem delu, prav tako pa je skladba mestoma v vodilnih kitarskih frazah atmosferično podprta z dodatnimi pregrinjali klaviatur. Skladba velja za eno najambicioznejših kompozicij celotne Primal Fear kariere.
»Rulebreaker« je od glave do pete nov izvrsten album izkušene ekipe. Niti za hip ne zataji. Bend natanko ve kaj mora dostaviti oboževalcem, svojo recepturo pa je skozi leta izpilil do takšne komponistične zrelosti, da dajejo novi Primal Fear, po skoraj 20. letih delovanja, občutek izvedbeno-izrazne moči, kakršne še niso dostavljali v svoji plodni karieri.
na vrh