Fuzija je lepa stvar, nalezljiva in šokantna. V vseh pojavnih oblikah glasbe. Kar se tiče »izkrivljanja« metala so v začetku devetdesetih najlepše v oziru avantgardnosti (pa tudi komercialnega uspeha - industrija je takrat še znala nagraditi pronicljivost glasbenega genija) zažigale skupine, ki so znale podajati svoj glasbeni karakter tako, da je privabljal množice, ki so ljubile poleg metalskih tudi alternativne zvoke punk rocka in post punka. Od grunge skupin, do Faith No More, Living Colour, Red Hot Chili Peppers, Incubus, Korn, Rage Against The Machine, seznam pa od tu dalje še zdaleč ni zaključen.
Flyspoon so moderni metalski konjeniki iz Celjskega konca, ki so posebni, zato je nujna predpona »alternativni«. Zasedba je pred dvema letom iztisnila iz sebe sicer sveženj demo posnetkov »Flyspoon«, še z Janijem Premužičem na vokalu. Kdor je nemara prisostvoval kakemu od zgodnjih kariernih nastopov skupine, je bil že takrat nadvse prijetno šokiran in »ustreljen« v oba ušesna polža, ob vsej sproducirani odrski voltaži in izvedbeni zagrizenosti, kot tudi svežini, ki jo je sevala že v začetku avtorska glasba skupine.
EP »Run. Road. Alternation.«, dolg slabih 26 minut, izdan pod okriljem Založbe Radia Študent, je prvi pravi uradni studijski dokument skupine. Na njem so v celoti druge pesmi, kot na demu »Flyspoon« iz leta 2010, kar namiguje na več možnih scenarijev, ki so se odvijali v ozadju, do izdaje EPja. Eden je ta, da skupina namerno hrani material vključen na demo za izdajo na prvem pravem studijskem albumu (to je smiselno le v kolikor je ta material aranžersko nadgrajen in zrelejši od izvirnikov na demu), ali pa, da taisti material iz dema sploh ne mislijo nikdar več uporabiti. Dva ekstrema iste zgodbe torej.
Kakorkoli, glavni problem so fantje rešili več kot uspešno in v svoje vrste pripeljali novega pevca z na moč kompatibilnim in zaželenim vokalom, pisanim na kožo glasbenim in razvojnim smernicam skupine. Zapolnitev vrzeli, ki je nastala z odhodom karizamtičnega vokalista Janija Premužiča je vse prej, kot lahka zadeva, vendar pa novi član in vokalist Dejan Bogomolec dokazuje zlasti z svojo variabilnostjo vokalne interpretacije, »velikimi in čvrstimi jajci, ki streljajo municijo iz polnih saržerjev, kar pomeni, da poseduje obilje samozavesti in zahtevanega »dirigentstva«, da sodi med zanimivejše pevske figure novovalovske alter metal generacije.
Fuzija na osnovah preteklih del grunge veljakov Alice In Chains in deloma tudi Pearl Jam (napev kitice in barva vokala v Through Our Hands, krajša baladno akustična Down the Line) in funkoidnega metala tipa Incubus gravitira v težje določljiv glasbeni konglomerat, kar daje skupini Flyspoon elementarno iztočnico prepoznavnosti in edinstvenosti.
Torej to pomeni, da se je skupina v sami zibelki rojstva zasidrala na pravih razvojnih tirnicah, zdravega artističnega zorenja. V Sloveniji jim v alter metal značaju ni skupine, ki bi jim bila izrazno blizu. Nemara so možni oddaljeni prebliski s skupinami tipa Low Peak Charlie, Spleen, ali/in Obduction, vendar pa bi v tem oziru Flyspoon skoraj prej smiselno asociirali na Hrvaške Father.
K občutku Incubus melosa in groova, prispeva vokalni fenomen Dejana Bogomolca, ki poseduje mojstrsko čut alterniranja med mnogimi podobami vokalne interpretacije. Od čistih melodično »izravnanih«, a popadljivih melodij, do shizoidno frenetičnih, skorajda »pavijanskih« izbruhov nebrzdanega kričanja, ki bljujejo bes s polno pljučno kapaciteto. Tako nenadno skreirani obrat atmosfere deluje na moč zaželeno, saj v hiperplaziji šoka, drži nenehno strogo v šah poziciji poslušalca - čvrsto ob sebi torej in prinaša izredno dinamičen razvoj dogodkov na tem EP izdelku. Podobnost rešitev v pred-refrenu Animal Bites z Rage Against The Macihne klasiko Killing In the Name Of, je zgolj slučajnostna, a v aranžiranju skladbe na moč kontrastno kompatibilna, RATM dovtip pa je hipoma odstranjen, potem ko seže skladba do krešenda v melodično izpolnjenem refrenu, ki ga odpre verz »See me as I am….«. Tako kot Selling Lies, potrjuje tudi Animal Bite to, da poseduje skupina odličen občutek za kompaktno aranžiranje skladb, ki posegajo po učinkovitem stopnjevanju vzdušja, ki povleče v poln »groove« poslušalca v refrenih.
Zasedbo je v roke dobil prekaljeni Peter Dekleva (Srečna Mladina, Adam, DMP, Katarina Avbar,…). Že sam uvodni »sample« zna biti njegovo »idejno maslo« na otvoritveni Selling Lies. Tudi srednji instrumentalni deli nekaterih skladb, kot je polnitev prostora s shizoidnimi a organsko zabeljenimi »solizmi« na kitari, diši stilsko v slogu Petra Dekleve, vključevanje vzorčnih zank (delay efekti z »obrazi« izraznega minimalizma) z namenom polnitve obsežnega prostora, ki ga daje »groove« masiva. Če ne prej vas bo v ta element kulture zvoka na tem EPju popeljala zadnja, izrazito eksperimentalna Hoscotch, ki obenem nakazuje, da se lahko skupina izrazno v prihodnje razvija v maniri še večje prožnosti združevanja večplastnih glasbenih sfer, kot jo podaja ta EP.
EP nakazuje izjemen talent skupine, ki že v svojih kariernih prvih korakih občuje z elementom izjemne svežine in pronicljivega karakterja polnokrvnega aranžiranja, ki ga lahko postreže alternativni metal danes, nasploh na Slovenskem. Silno razgibana in izzivalna stvaritev torej. Z odlično produkcijo, s katero je postal tudi perfekcionist Peter Dekleva začasno »novi šesti član«, ki pa navkljub temu, nakazuje, da lahko prenese glasba Flyspoon še več navitosti riffovske zvočne masive in kontrastiranja gradnikov ter poglabljanja »groove« elementa.
Načelno preprosti riffovski masivni zvočni zidovi odpirajo ritem sekciji ogromno prostora za implantacijo groove funk elementov, celo eksperimentalnih jazz prvin. Skupina to uspešno izkorišča že sedaj, v prihodnje pa lahko še dodatno razgiba in zapolni ta prostor. Vprašanje koliko vse te polnokrvnosti bi bila deležna zvočno izrazna slika tega EPja brez pomoči »čudežne ročice« glasbenega veleuma in velikega vizionarja Petra Dekleve.
»Ruin. Road. Alternation« je dokument, ki zgrabi hipoma za uhlje poslušalca in ga ne izpusti iz svojih »krempljev« in to je bistvena stvar. Zveni moderno, zveni odštekano, zveni izzivalno, raziskovalno in ponuja vse polno razvojnih opcij, po katerih lahko seže skupina v prihodnje. Upajmo, da bo tako podana pronicljivost glasbenega talenta skupine našla ustrezno dokapitalizacijo ob prvem pravem studijskem albumu ter da bo skupini nemara uspel tudi komercialni preboj v tujini. V stilsko zvočnem oziru prenese trenutke EPja »Ruin. Road. Alternation.« (v tem prednjači nalezljivi ultra melodični pop punkovski sentiment refrena skladbe Remember Your Name) z največjo lahkoto celo dežela korporacije, dežela MTV-ja torej.
na vrh