Rudi Bučar že dolgo časa ni več neznano ime na slovenskem glasbenem prizorišču. Uspešni kantavtor, ki v svoji glasbeni pridigi skrbi za ohranjanje tradicionalnega glasbenega izročila istrskega polotoka, ima v žepu dve samostojni studijski plošči, in sicer »Kapot« (2004) ter »Kambiament« (2007). Album, ki ne nosi specifičnega naslova, pač pa preprosto sliši na ime »Rudi Bučar & Istrabend« je logični kontinuum obeh predhodnikov, z njim pa izkazuje Bučar večji pomik nasproti avtorski samoniklosti, ki ostaja tudi tokrat tesno povezana z Istrskim tradicionalnim melosem, hkrati pa novi album s svojo naravno zgrajeno zvočno krajino dodatno magnificira Bučarjev prirojeni občutek za plasma senzitivnega naboja.
Istrska ljudska 3x7, ki odpre album, je bila uporabljena že za prejšnji album »Kambiament« (2007), to pot pa nosi drugačno zvočno podobo. V novem aranžmaju je Bučar zamenjal rockovski hrup v kitici tako, da je v njej izpostavil topli objem harmonike in pihal, refren pa zabelili s zborovskim petjem klape Lungomare iz Umaga, ki se vključi k njegovemu vokalu tudi kasneje v skladbi Trajna.
Rudi Bučar ostaja tudi na tem albumu najmočnejši v intimnejših trenutkih, kjer se prikrade v melos vonj koprneče melanholije. Tak naboj zabeleži Edina, pa naprej Draga (»istrski tango«), kot tudi v zaključku »skrita« (ta ni citirana na embalaži ovitka albuma) Naj traja, ki je sicer zmagovalka Slovenske popevke leta 2011. Tu je Bučarjev topel, prijeten ten okrepljen mestoma z skoraj šepetavo naracijo, zlasti v točkah, ko pristopajo instrumentalisti vse mehkeje skozi nizanje danega motiva. Torej velja v tem oziru neizpodbitno dejstvo spoznanja, da so baladne stvaritve najmočnejše točke albumov, ki vžigajo toliko močneje, kolikor mehkeje jih interpretiraš.
Skladba Draga nosi posrečen kontrast dveh osnovnih iztočnic, ki jih v vokalnem pristopu uporablja Rudi Bučar. Refren predstavi predirljivo močan in avtoritativen pristop v podajanju vokalne ekspresije, medtem ko skrbi Bučar v kitici za pretanjeno stopnjevanje razpoloženja s svojim slikovito sofisticiranim podajanjem verzov.
Tudi skladbo Še malo je mogoče všteti v ligo mirnejših točk albuma. Še malo sama po sebi izstopa na albumu. Gre za leni valček, v katerega je vmešana konotacija bluesa, kar draži v skladbi sami erotogeni akcent Bučarjevega vokala, ko se ta trgično razvija v drhteče zacoprani vraži omamne privlačnosti, ki se ji nima smisla upirati. Razpoloženje v tej skladbi krepi tudi odlična solaža skorajda francosko zveneče harmonike Janeza Dovča.
Poleg šegavosti, ki jo je album vse poln, kot v točkah s poudarjenim sentimentom tradicionalnega ljudskega izročila Istre skladb 3x7, Vstani primorska / O, Bella Ciao, Mama Piero me toca, Trajna, Dajte, dajte, Wana je lbezn, se vanje zažira tudi nota lucidnega sarkazma – hudomušnosti črnega humorja. V Mama Piero me toca postaja Bučar že prav frenetično razkurjen, ko stopnjuje repeticijo fraze vodilnega verza v finalni krešendo. Torej lahko govorimo v splošnem, da je album izpostavil tisti razigrani odsev temperamenta, ki izhaja iz geografskega porekla, na katerem sloni Bučarjeva ustvarjalnost.
Poleg Bučarjevega vokala balansirata na vsaki strani vodilnega vokala kot »kontraurovnilovki« sam razvoj albuma dva instrumenta. To je harmonika Janeza Dovča na eni strani, kjer pa se tolkala in bobni potuhnejo, je to tuba Gorana Krmaca.
Skladba Sonce sije je gotovo posebnež in kot namigne njen naslov, gre za sijočo skladbo lahkotne igrivosti. Tisti med vami z malo bolj zverziranim sluhovodom boste hitro razbrali v ritmu te skladbe skorajda identično ritemsko podlago hita Johnny And Mary iz leta 1980, ki pripada Robertu Palmerju. Ob tem krasi to skladbo silno nalezljiva melodija, lahkotno barvitih kolažev, ki kot nežne tančice božajo centralno umeščeni vživeti Bučarjev vokal. Skladba, ki vas hipoma kupi in skladba, pisana na kožo vrtenju na frekvencah radijskih valov. V avtorskem smislu manj tipična skladba za Bučarja, ki ostaja sicer najmočnejši v baladnih delih, pa vseeno izredno lepa kompozicija, ki prinaša dodatno razgibanje in barvit razvoj dogodkov na albumu.
Če je (Lačni) Franc po izročilu Zorana Predina želel »da sloni letijo«, potem se nikar ne čudite, če boste ugotovili, da pri Rudiju Bučarju letijo sloni v rdečih raketah. Skladba Slon je še ena točka tega albuma, ki odstopa od preostalega materiala na albumu, nosi pa ritmično SKA konotacijo, polnega iztržka lucidno norčavih rim v poeziji, ki jih fiksira Bučar zlasti z namernimi poudarkom na črki »R« (R-R-R-R-R). V svoji (opcijski) tango različici bi bil glede na osnovne iztočnice vodilnih napevov to primer skladbe, ki bi bila idealna za šanson zakajenih kabarejev.
Rudi Bučar je z novim albumom spravil od sebe še en odličen izdelek. Še naprej združuje učinkovitost pridobitve izročila istrskega tradicionalnega ljudskega melosa z idejnimi figurami sebi lastnih avtorskih rešitev. Skladbe tradicionalnega porekla je Bučar z nekaj briljantnimi aranžerskimi potezami mojstrsko prikrojil, jih vmešal med avtorske točke ter tako razgibal ta izdelek v živopisani pejsaž popolne eklektične suverenosti, kakršno lahko ponovi le on sam. In še nekaj. Ob tem je dostavil do tega dne svoj najzrelejši izdelek.
na vrh