Zadnja leta preteče kar precej vode, da priveka na svet novi Waiteov studijski album Tudi na "Rough And Tumble" smo čakali lep čas, celo dekado. Že vrsto let v ZDA nastanjeni glasbenik britanskega porekla, pa seveda zori v izraznem smislu.
V novi album je vdahnil silno živ, surov zvok, brez kakršnegakoli poliranja. Namerno. Mož je izkušen in prekaljen, skozi leta se je prelevil v izvajalca, ki natanko ve kaj želi izpostaviti v ustvarjalnem smislu. V kateremkoli danem trenutku. In to tudi udejanji. Učinkovito. No in s tem zorenjem in leti prevožene glasbene kilometrine, prihaja na izrazno površje novih stvaritev ljubezen do tiste vrste glasbe, na kateri je sam John Waite odraščal v svojem otroštvu in se razvijal. Na nekaj takega je nakazovala že izdaja iz leta 2007 imenovana "Journey Of A Heart" s prefiguriranimi skladbami Waiteove kariere.
Ni alarma v glasbenih odklonih! Le opozoril bi rad vse tiste, ki pričakujete melodični hard rock AOR biser, da se boste morali to pot sprijazniti z vsem prej. Dolga leta življenja v ZDA se odražajo seveda tudi na skladbah nove plošče. Album zveni ameriško. Impregniran je namreč z živahnim dotikom bluesa. John Waite je torej ponudil slečen hard rock album, kjer pa je jasno izpostavljena udarnost rockerskega hrupa, obenem pa kraljuje preko albuma njegov odličen vokal v vsem dominantnem sijaju. Kot smo v vokalni interpretaciji pač že (raz)vajeni s strani tega odličnega vokalista.
V takšnem novo definiranem glasbenem okolju se danes debeli in žmohtni vokal Waitea znajde, kot se je Coverdaleov v njegovih najboljših časih, ko mu je stala ob strani naveza Moody/Marsden. Ne dobesedno vzeti navržbe. Razumite to kot lažjo orientacijsko točko kam moli pes taco tokrat. Kyle Cook je odgovor na vprašanja. Bivši Matchbox Twenty kitarist je tisti faktor, ki pušča največ sledi svoje dejavnosti na novem Waitovem albumu. Kot so-pisec posameznih skladb in seveda vsekakor v izvedbenem smislu. Je posebnež. In to je nadvse dobrodošlo. Pred nami je namreč poseben album. Posebne karizme, posebnega duha, je pač John Waite album. Prežet seveda s šarmom Waitove suverene interpretacije, svoj dotik pa seveda zapuščajo tudi določene kitarske pasaže, same kitarske fraze.
Vendar pa album kakovostno niha. Začetni del je najmočnejši, skozi naslovno otvoritveno skladbo nabritega kombiniranja melodičnosti in surove rockerske neposrednosti, pa v redosledju Shadows Of Love, Evil in If You Ever Get Lonely (z odličnim nalezljivim refrenom) ter Skyward. Živahen razvoj dogodkov, dinamiki je zadoščeno v vsem. Album tu drži čvrsto ob sebi sleherno hardrockersko dušo.
Tu je predelava skladbe Tine Turner Sweet Rode Island Red, ki potrjuje kakšna glasba diši na zrela leta Johnu Waiteju. Vendar pa ne zapusti posebenga umetniškega vtisa, po katerm bi lahko skladba sodila v rang boljših trenutkov albuma. Prav tako ne gre pričakovati, da bi lahko predelava "za nove čase" klasike Mr. Wonderful, iz Waiteovega albuma "Ignition" presegla originalno verzijo. Ta ostaja nedotakljiva. Zanimiva je opazka pečanja z nekaj več pop rockerske retorike skozi skladbi Hanging Tree in odlično Better Off Gone, ki po refrenih izstopa na albumu. Tu niti vzporednice z Waiteovim klasičnim albumom "Temple Bar" niso neumestne. Preostanek materiala ostaja povprečnosti manj zanimiv.
"Rough And Tumble" je zelo kakovostni hard rock izdelek. Predstavi Johna Waitea in njegov pečatni vokal, obdan z značajem slečene in neposredne drzne hard rockerske popadljivosti, občasno jasnega spogledovanja z elementi blues glasbe. Glede na daljši časovni presledek, je zanimivo, da je moral Waite dodajati na album predelavo svoje starejše skladbe in priredbo izvirnika Tine Turner. Človek bi pričakoval, da se v takšnem daljšem časovnem obdobju nabere kar nekaj konkretnih idej, tako pa "Rough And Tumble" sicer upraviči v vsem dostojno nivo visoke kvalitete. Vendar pa nikakor ne more zavzeti kvalitativnih standardov samostojnih studijskih albumov zlate Waiteove dobe.
na vrh