Gallagher, Rory: Rory Gallagher

Rory Gallagher velja za enega najprijaznejših likov v zgodovini rock glasbe, kar je glede na njegov poklic "profesionalnega" blues rokerja malce presenetljivo. Rory je svoje življenje posvetil blues glasbi, katere njena unikatna interpretacija slehernemu poslušalcu stalno dovoljuje vpogled globoko v njegovo srce. Njegova iskrena, pogosto skoraj naivno izražena čustva naglo preskakujejo iz globoke melanholije v razposajeno navdušenje. Verjetno nam prav ta lastnost Rorya v njegovi izpovedi tako približa, vsekakor pa nam ob njegovemu edinstvenemu kitarskemu mojstrstvu predstavi popolnoma nov pogled na glasbeni svet.

Rory Gallagher je prvenec glasbenika, ki ve kaj hoče, a ima medlo predstavo tega, kako to doseči. Gre za najčistejšo obliko blues rocka, kar jo boste od Rorya kdajkoli slišali, predvsem pa za enega njegovih najbolj recimo temu otožnih izdelkov. Največ zaslug za to "žalost" gre na račun škode, ki jo je povzročil nedavni razpad tria Taste, s katerim je imel Gallagher velike načrte. Ne manjka pa tudi poskočnih boogie – blues ritmov, ojačanih z tipičnim Gallagher rifom, ki človeka pošteno obrcajo. Ena takih zadev je uvodna Laundromat, ki na prvi pogled, vsaj kar se tematike tiče, spominja na blues Alberta Kinga, vendar kot se kasneje izkaže, z njim nikakor ni v sorodu. Razgiban uvod prehitro preseka Just The Smile, ki razkriva Roryevo jasno razumevanje in navdušenje nad folk glasbo, ter njegove korenine globoko zaraščene v njej. Žalost in melanholija se sprehajata roko v roki skozi I Fall Apart, medtem ko jima v vsej svoji preobčutljivosti ton daje neverjeten Roryev stratocaster, močno navdihnjen s vsem cirkusom žalostnega konca tria Taste, v katerega je Rory vložil toliko energije. Sledi Wave Myself Goodbye, perfekten humorja poln blues, kjer se nam na albumu prvič predstavi bivši Atomic Rooster ter Arthur Brown klaviaturist Vince Crain. Akustika z mojstrsko odsekanim klavirjem predstavlja enega vrhuncev albuma, ter zelo dobrodošel pobeg daleč stran od žalosti polnega ozračja, ki roko na srce preveč obremenjuje celotni album. Optimizma polna je tudi naslednja sicer podobno post – Taste motivirana Hands Up, ki najavlja skorajšnjo Roryevo osvoboditev iz tesnega objema problemov polne preteklosti. Vendar v tem za kitarista še zgodnjem obdobju, vendarle ne gre tako enostavno. Sinner Boy, na čelu z kitaristovim mojstrskim slideom, ki nas neumorno nagovarja skozi celotno skladbo, pripoveduje o dnu, ki ga je mladenič nedavno dosegel, ter obenem poudarja osupljivo čustveno zrelost, ki je ob njegovi močni interpretaciji preprosto neverjetna. Podobno razpoložena je For The Last Time, ki se v ponavljanju glavne teme mogoče malce izgubi, vendar vseeno zahvaljujoč fenomenalni izvedbi na koncu postane verjetno najboljša skladba albuma. Kot kaže se Rory vendarle dokončno sprijazni z razpadom Taste v I'm Not Surprised, kjer ala Fats Domino klavirska igra, v spremljavi s hripavim Gallagherjevim vokalom, poskrbi za nov val svežine. Takih skladb tu definitivno manjka, a kaj ko je bil gospod kot kaže tu še pod premočnim vplivom dogodkov povezanih z že tolikokrat omenjenimi Taste.
Za edini večji presenečenji tega bolj kot ne enoličnega prvenca poskrbita It's You ter Can't Believe It's True. Pri prvi je čutiti močan country prizvok, ob katerem nas Rory zabava na mandolini (!), medtem ko slednja jazz - folk zadeva pokaže Roryevo široko paleto glasbenih vplivov, po katerih bo Gallagher kasneje v svoji karieri še mnogokrat brez sramu posegel.

Rory Gallagher je v bistvu soliden album, ki pa v močni konkurenci njegovih kasnejših mojstrovin predstavlja predvsem obetaven začetek neke zelo uspešne zgodbe. Kar mu manjka je predvsem sproščenost, ki pa jo Gallagher učinkovito kompenzira z močno ter prepričljivo izvedbo, tipično za glasbenika njegovega kova. Vsekakor album, nepogrešljiv za vse njegove oboževalce, ostalim ljubiteljem blues rocka, pa na pokušino raje priporočam kakšnega izmed njegovih kasnejših albumov.