Jethro Tull: Roots To Branches

Navihani bradati striček z gusarsko kapo in njegova klapa gotovo niso bili preveč zadovoljni nad splošnim odzivom publike ob izidu "Catfish Rising" (1991), precej nepotrebnega in ne preveč uspešnega blues eksperimenta s katerim so želeli dati nekakšno posvetilo svojim glasbenim koreninam. Ian je zato bluesu dokončno pomahal v slovo ter se na "Roots To Branches" raje vrnil k tisti glasbeni obliki, kjer je s skupino ustvaril svoje največje uspehe, bil najboljši ter tudi najbolj spoštovan – k progresivnemu rocku. Nadvse modra odločitev, kajti po precejšnjem kvalitativnem tavanju in slogovnem nihanju v 80-ih ter precej neuglednemu vstopu v 90-a, se je postavljalo že precej resno vprašanje, koliko progresivnega naboja je sploh še ostalo skupini ter ali so sploh še sposobni presenetiti s čim svežim. Jethro Tull namreč že tam nekje od "Stormwatch" (1979) niso ustvarili albuma, ki bi bil razen nekaterih skladb, kdo ve kako blizu progresivnemu rocku. Vse bolj je kazalo, da se bodo ustalili na neki povprečni mešanici folka in hard rocka ter ugasnili vse ambicije po odkrivanju še česa neuporabljenega in novega. Toda na "Roots To Branches" se je končno zgodil nadvse pozitiven preobrat, kar se tiče glasbene inovativnosti in svežine. Skupina se je po dolgem času vrnila k bolj progresivnemu zvoku, ki je bil posledica tega, da so začeli v posamezna dela vpletati elemente svetovne glasbe, natančneje orientalske etno glasbe, ki je začela močno vplivati tudi na Ianovo solo kariero. Na albumu ne manjka arabskih lestvic, pentatoničnih glasbenih oblik in tehnično zapletenih pasaž, ki v kombinaciji gotovo zvenijo nadvse sveže, sploh v primerjavi s precej dolgočasnim predhodnikom.

Svežino prinašata tudi dva nova člana. Klaviaturist Andy Giddings je bil vse od časov odhoda Johna Evansa po mojem najboljša izbira za tipkami (kot priložnostni glasbenik se je sicer predstavil že na nekaterih delih na "Catfish Rising"). Starega volka Davea Pegga, ki se je po več kot 15ih letih odločil zapustiti Jethro Tull, da bi se lahko v celoti posvetil svoji matični skupini Fairport Convention (na albumu je prispeval usluge samo za tri skladbe), je za ta album na basu zamenjal odlični Američan Steve Bailey, basist z akademsko izobrazbo in drugače precej iskan priložnostni glasbenik. Baileyev stil igranja je bil za razliko od Peggovega, precej bolj jazzovsko naravnan in to je novi zvokovni usmeritvi skupine prišlo kar prav.

"Roots To Branches" je zvokovno eden najbogatejših Tull albumov sploh, kjer z vsakim poslušanjem lahko odkriješ nekaj novega. Svoje tradicionalne folk/hard rock finese so uspešno oplemenitili z orientalskimi etno elementi. V akustičnih trenutkih pa tudi tokrat ne blestijo nič manj kot v "naelektrenih". Seveda je sredica njihovega zvoka kot ponavadi položena na interakcijo med Ianovimi multi-inštrumentalnimi spretnostmi, predvsem na flavti (že dolgo si ni privoščil toliko solaž kot tu) in udarnimi, hard rockerskimi pasažami, tokrat odlično razpoloženega Martina Barreja. Slednji je bil po mojem presrečen, da se mu ni bilo treba več vračati v tesno kožo blues kitarista. Dotedanji pojem bobnarske masivnosti in rockerske udarnosti Doane "big boy" Perry je to pot ponekod že opazno sofisticiral svoje zamahe in uporabo činel, ki so bili do tedaj usmerjeni precej rockersko. Čeprav sta iz precej različnih šol, se z Baileyem v ritem sekcijah zelo dobro dopolnjujeta. Izvrstna Ianova produkcija si prav tako zasluži posebno omembo. Njegova besedila pa so prej, ko ne standardna zanj in se tudi tokrat dotikajo predvsem socialne problematike ter nekaterih osebnih izkušenj. Seksualnih aluzij je tokrat opazno manj kot ponavadi, čeprav bi se Ian na zrelejša leta lahko že počasi "zresnil".

Da bo ta album spet nekaj posebnega glede na predhodnike potrdi že dramatična "Roots To Branches" z odlično interakcijo med pasažami na flavti in udarnim kitarskim rifom, ki tvorita zanimiv orientalski motiv. Skrivnostno in dramatično vzdušje nekoliko umirjajo Giddingsove pasaže na hammond orglah in ostalih klaviaturah. Ianov vokal že dolgo ni zvenel tako zlovešče kot tukaj. Možakar se je sčasoma naučil dobro prilagajati barvo glasu glede na svoj, od sredine 80-ih precej okrnjen vokalni razpon. "Rare And Precious Chains" zveni še bolj orientalsko saj je po večini grajena na pentatoničnih lestvicah. Medtem, ko ambientalne teskture klaviatur ustvarjajo dramatično podlago, Martin na kitari navdušuje s sprehajanjem po udarnih orientalskih lestvicah. Vse skupaj povezuje Ianova flavta in solidna uporaba tolkal. Na "Out Of The Noise" so prek udarnih kitarskih prijemov in pasaž na hammond orglah spet nekoliko bližje hard rocku, čeprav duhovite pasaže na flavti in subtilni klavir vnašajo sapico folka. Motiv, ki ga tvori preplet osrednjega kitarskega rifa in hammond orgel, potegne na nekatera njihova dela iz 80-ih. "This Free Will" poslušalca spet ponese globoko proti orientu. Ian tu na vokalu spet zveni kot tisti stari dobri mojster sarkazmov. Poleg udarnega ritma in trdega rifa preseneti vnos nadvse okusnih simfoničnih aranžmajev, ki v interakciji s flavto ustvarjajo skrivnostno vzdušje. Če bi se v ozadju drl še kak mujazin bi bil to v kakem Teheranu, kjer je sicer prepovedana velika večina rock glasbe, lahko celo velik hit.

"Valley", ki vsebuje manjšo seksualno aluzijo (le kaj bi namreč drugega predstavljal začetni verz "wake in the morning, see the young girl milking"?), čeprav naj bi se nanašal na tedanje tragične dogodke na Balkanu, se odpre z uvodno solažo na flavti nakar nastopi okusna akustična melodija na Ianovi akustični kitari. Temu sledi vrsta kompleksnih sekcij in nepričakovanih prehodov. Refren je precej povprečen vendar navduši zelo dobra akustična melodija na kitari ter prekrasne pasaže na flavti, ki so spet med enimi izmed boljših, ki jih je škotski "potepuh" uporabil v zadnjih letih. Prek solaže na flavti neposredno sledi zelo dobra, strastna "Dangerous Veils", ki je učinkovita kombinacija hitrosti, tehničnih spretnosti, udarnosti in subtilnosti. Poleg navitega tempa, nasršenega rifa in nabrite flavte, gre občudovati tudi Ianovo vživeto vokalno predstavo. Tu navduši zelo dobra instrumentalna sekcija z dobrim solažami na klavirju in kitari medtem, ko Ian na flavti spet strelja prave rafale. Besedilo je še ena precej prozorna seksualna aluzija, ki se očitno dotika Ianovih fantazij povezanih z zakritimi arabski ženskami. "Beside Myself", ki govori o Ianovih vtisih po obisku indijskega Bombaya, je eno izmed najboljših del na albumu in celo dober kandidat za Tull klasiko. Po lepem akustičnem uvodu in spokojnem vokalu nastopi zelo dober prehod, ki se nadaljuje v umirjenem tempu. Tu nastopi dober vnos simfoničnih aranžmajev in preplet med udarnim rifom in flavto medtem, ko klavir ustvarja melanholično vzdušje. Slednjega je konec, ko nastopi udaren orientalski motiv, kjer se skladno prepletata izjemno naelektren kitarski rif in nabrita flavta. Edino, kar me tu nekoliko moti je to, da se osrednji verz tolikokrat ponovi ter, da Ianov vokal občasno zveni rahlo utrujeno. Zadnje štiri skladbe nekoliko umirijo do tedaj precej energično vzdušje albuma in nudijo nek retrospektiven liričen odraz.

Močno upam, da Ian pri ustvarjanju besedila za "Wounded, Old And Treacherous" ni imel v mislih sebe ampak svoj alter ego Aqualung. Po prijetnem uvodu na flavti in klavirju nastopi stopnjevanje na ambientalnih klaviaturah in bobnih, ki dajejo slutiti na dramatičen prehod. Vendar kljub temu sledi umirjen ritem, narativen vokal in barsko vzdušje. Dokaj posrečena mešanica med folkom, ambientalo in hard rockom s številnimi časovnimi prehodi ter duhovitimi pasažami na flavti ter dobrim delom na činelah in klaviaturah. Zaključna inštrumentalna sekcija je sanjska, prava poslastica za vse ljubitelje progresivnega folk rocka, ki dvigne splošno vzdušje skladbe za vsaj eno stopnjo navzgor. "At Last, Forever" vsebuje skoraj "božični", tradicionalni uvod na klavirju, ksilofonu, flavti in akustični kitari, ki skupaj tvorijo krhko in melanholično melodijo. Kar se tiče besedila, gre za enega izmed zelo redkih elementov v glasbenem izrazu Jethro Tull – lirično izpovedno balado. Če odmislim besedilo (Ian je eden zadnjih glasbenikov, katerega bi si predstavljal v vlogi pevca ljubezenskih balad), gre za zelo dobro stvaritev polno odličnih, kompleksnih inštrumentalnih sekcij: od okusnih simfoničnih okraskov, razposajenih pasaž na flavti, udarnih rifov do dinamične ritem linije. Zlasti simfonični aranžmaji so eni izmed najboljših, kar so jih ustvarili po koncu 70-ih. "Stuck In The August Rain" je še en primer subtilne folk rockovske balade z lepimi simfoničnimi aranžmaji in popolno harmonijo med posameznimi inštrumenti. Še posebno mi je všeč zanimiv, skrivnostni motiv, ki vpade med prepletom kitare in klaviatur. Zagotovo eno izmed najbolj očarljivih del na albumu. Mesto skladbe, ki se najbolj dotakne poslušalčevih čustev, pa si najbolj zasluži zaključna "Another Harry's Bar", ki prek metafore o zapuščenem baru v katerem spi star pes, simbolizira spomine na zgodnja leta te neuničljive skupine in zbuja nostalgijo. Čeprav ima skozi večino trajanja zelo preprosto zgradbo na melanholični melodiji, ki jo ustvarja akustična kitara, klavir, vnos flavte in vživet vokal, ki doživeto pripoveduje o zapuščenem prizorišču, v nadaljevanju preide v popolnoma nepričakovano, izvrstno instrumentalno sekcijo, kjer kitara, ritem sekcija in flavta v interakciji tvorijo sanjsko melodijo. Zelo dober zaključek njihovega najboljšega albuma po koncu 70-ih.

Verjetno niti najbolj predan ljubitelj ob njegovem izidu ni pričakoval tako dober album izpod rok že nekoliko zarjavelih in že dolgo ne več mladih legend. Tako dobrega albuma kot je "Roots To Branches" po mojem Jetro Tull niso ustvarili vse od konca 70-ih ali vsaj tam od albuma "A" (1980) in tudi sam Ian ga šteje med najboljše ter prelomne trenutke njihove kariere. Po njegovih besedah se to nanaša tudi na način igranja in kemijo med glasbeniki v času njegovega snemanja. "Roots To Branches" je bil zgovoren dokaz, da so bili Jethro Tull še kako živi in da niso imeli namena, da bi se predali nadaljnji stagnaciji svojega zvoka. Čeprav se bo Ian v naslednjih letih začel vse bolj posvečati svoji solo karieri in odrivati skupino na stranski tir pa je bil to tisti album, ki je povrnil vero starih fanov v Jethro Tull kot ene izmed glavnih inovatorjev v zgodovini progresivnega (folk) rocka. "Roots To Branches" je bila zmagoslavna vrnitev na nekdanje prog standarde enih izmed redkih preživelih starost progresivnega rocka, ki so bili kljub bremenom let še sposobni presenečenj in zagotovo eden najboljših rock albumov tistega leta.