Rush: Roll The Bones

"Roll The Bones" ohranja osnove produkcije albuma "Presto" (1989). V ta namen so Rush ohranili pri sodelovanju v studiu Ruperta Hinea. Za kanček se je znova spremenil pristop k skladanju, kar ni prav nič novega kadar je govora o Rush. Niti dva albuma si nista podobna. Med njimi pa vsekakor obstajajo logične povezave nasledstva in nadgradnje skozi evolucijo glasbenega izražanja te skupine. Lahko pa rečemo da sodita "Presto" in "Roll The Bones", kot albuma, ki si sledita v njihovi diskografiji, med brata, ki sta si še najbolj podobna.

"Roll The Bones" in "Presto" sta si zvočno in slogovno blizu, razlika med njima je v tem, da je na novem albumu Lifesonova kitara še bolj pomaknjena v središče in znova pridobiva na pomenu izraza Rush, ki so tako nadalje redefinirali svoj bolj organski, kitarsko naravnan slog pisanja skladb. Album ohranja komercialni dotik, zlasti zaradi umirjene pozicije kitarskih motivov, ki vztrajajo na naravno čistemu zvoku.

Dreamline je neposreden dokaz nadaljnje redefinicije zvoka skupine, ki gre z rockovsko izpostavljenim kitarskim riffom kar se hrupnosti albuma tiče, celo preko njegovih meja . Antemično refrenski napev bazirajoč na čvrstem kitarskem riffu, ojačanem v ozadju z atmosferičnimi klaviaturami, ki vnašajo nadgradnjo v harmoniji in podpihujejo moment epske dramatičnosti fenomenalnega refrena, je kot rojen za začetno pozicijo albuma (za otvoritev albuma).

V trenutku so z nami prepoznavni jasno oblikovani elementi, ki determinirajo artizem te skupine. Kontrasti med čutnim, visoko melodičnim petjem, prefinjenim klofutanjem bobnov, vseskozi duhovito in raziskovalno bas linijo ter na moč unikatno oblikovanostjo kitarskih motivov, ki vseskozi ohranjajo tisti kanček spontanosti in nepredvidljivosti, prinaša na rock obzorja nov, fenomenalen album, ki je povsem avtentičen in strogo prepoznaven v lastni biti edinstvene Rush režije.

Skladbe nosijo še bolj jasno definirane osnovne motive, še večjo kompaktnost, poudarjena kitara v zvočni sliki jim godi še bolj, kot na "Presto" in artizem novega albuma, ki sicer še vedno ne skriva odklonov k pop rocku, deluje na poslušanje še bolj dostopno, nekatere med skladbami, kot je kar udarni trojček, nastavljen na pričetek seznama skladb z Dreamline, odlično polbalado Bravado, kjer je minimalizem art rock ekspresije maksimalno okronan, kot tudi z imenitno navezavo verzov zablod človeške civilizacije: "We will pay the price, But we will not count the cost!" in komercialno orientirano naslovno skladbo, ki ta trojček zaključuje, kjer Rush nanizajo odličen kontrast med superiorno melodičnostjo refrena in napetim vzdušjem predrefrena složnega dialoga kitare in klaviatur. Na podobno atmosferičnost v nadaljevanju kot v refrenu naslovne skladbe (oziroma na podobno kontrastni preskok vzdušij na relaciji predrefren – refren naslovne skladbe) naletimo tudi v skladbah The Big Wheel ter Neurotica. S Heresy, ki črpa navdih iz vojne kalvarije, ki je zajela Balkan v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja, vračajo Rush na "Roll The Bones" vzdušje polbalade Bravado, album pa z omenjeno skladbo ohranja visok nivo komponiranja in nam v njegovih mnogoterih razpoloženjih naniza nov dinamični preskok. S posrečenim instrumentalom Where's My Thing opozarjajo Rush enkrat več na mojstrstvo združevanja "prirojene" raziskovalne duhovitosti in tekoče izdelanosti visoko poslušljivih motivov. Srednji deli skladb so podrejeni funkciji nadgradnje dinamike, poglabljanja dramatičnosti in nikdar ne prevzemajo primata kompaktni dovršenosti osnovnih motivov posameznih skladb.

Z "Roll The Bones" so Rush znova ponudili skupek skladb, ki so motivsko in atmosferično silno raznolike, a ohranjajo strogo Rush-evsko prepoznavnost in visoki artistični šarm, ki ga na podlagi izkušenj, jasne vizije in komponističnega genija, Rush znova zmagovito unovčujejo.

Rush je uspelo z "Roll The Bones" ponuditi album, ki je silno lahko poslušljiv, se hitro uleže pod kožo ter je tako aktualen tudi za manj zahtevne poslušalce. Tak je bil tudi že "Presto", da o dostopnosti "Hold Your Fire" niti ne izgubljamo besed. Z "Roll The Bones" so ohranili Rush držo albuma "Presto", skladbe pa so se jim v izdelanosti osnovnih motivov, združevanju vodilnih melodij, še bolj posrečile in delujejo po ekspresivni plati močneje glede na material z albuma "Presto". Ob tem je pop rock influenca, ki koketira z komercialnimi nastavki, ohranjena tudi na "Roll The Bones".