Niet so po dobrih dveh letih od izdaje studijskega prvenca »Trinajst« presekali premor z albumom »Rokovnjači«. Gre za album, ki nosi glasbo namenjeno interpretaciji odrske predstave, ki je nastala v sodelovanju s Slovenskim narodnim gledališčem iz Nove Gorice ter Prešernovim gledališčem iz Kranja. Temeljno delo oziroma izhodišče ideje je roman Josipa Jurčiča »Rokovnjači«, ki ga je v letu Jurčičeve smrti (1881) dokončal njegov sodobnik Janko Kersnik.
Čeprav obravnava Jurčič rokovnjače zgolj, kot njihov zunanji opazovalec in ne kot glasnike upora s potencialom preobrata, da bi vrgli s prestola rejene in nečimrne oblastnike, ki raji ne privoščijo niti krušne drobtine, pristopa scenarij uprizoritve gledališke igre za razliko od Jurčiča nekoliko drugače. Rokovnjače obravnava po vzoru Robina Hooda, ki jemlje bogatim, da bi dal revnim, kar namiguje skozi igro na to, da bi lahko bili rokovnjači glasniki nove, pravičnejše družbene ureditve. Igra je zmes prepleta kriminalke z ljubezensko avanturo, kar na koncu vodi glavnega junaka Grogo v ironično samouničenje. Rokovnjaško življenje in odzivanje na dražljaje iz okolja je nabito s čustveno potenco in prav ta strast, ki ob koncu tragično zamegli um junaku, je vodilo končne pogube »izobčenega plemena« rokovnjačev.
In tu vstopijo Niet! Uporniška energija skozi prizmo rock gravure skuine Niet. Deluje vabljivo, mar ne? Časi se ne spreminjajo in zgodovina nas ne nauči ničesar, od genocida Indijancev pa naprej. Državljani republike Slovenije hlepijo po tiho ali na glas po korenitih spremembah za boljši jutri in ideja o uglasbitvi Jurčičevega romana ne bi časovna mogla bolje sovpadati z idejo po »pomladitvi« Rokovnjaške zgodbe, ki z minimalnimi korekturami in adaptacijami dvojca Nemec/Valenti pridobiva še večjo sporočilno moč v aktualnih časih, ko nas z vseh strani gazi lakomna noga peščice samo okronane elite sprijenih biričev.
Niet so za verze na pomoč poklicali Miho Nemca (igralec in režiser) in Nejca Valentija (dramaturg), za skladbe Bratje svinjsko trdih rok, Naj crkne rokovonjač in Balada za obešence, pa so uporabili poezijo Françoisa Villona v prevodu Janeza Menarta. Glasba albuma »Rokovnjači« je vrinjena v scenarij igre, ki tako dobiva razsežnost mjuzikla. Seveda so vokalni interpreti med odrsko uprizoritvijo mjuzikla igralci sami, ki pojejo verze na nasneto zvočno matrico glasbe skupine Niet.
No glasba pa v samostojnih rokah Niet albuma »Rokovnjači« deluje seveda drugače. Na albumu je le za skladbo Dva čevlja od tal prispeval vodilni Miha Nemec, sicer igra svojo vokalno funkcijo na albumu pevec skupine Niet Borut Marolt.
Izhodiščne usmeritve same glasbe na albumu »Rokovnjači« velja iskati, poleg vsebinske zasnove Jurčičevega romana Rokovnjači, v albumu »Trinajst«. Ta je sicer elegantno povzel preteklost glasbenega izročila skupine in jo prelil v sedanjost, obenem pa z dodatnimi aranžerskimi triki, kot so dodatek ženskega vokalnega dueta s Severo Gjurin ali/in dodatki aranžmajev za Hammond orgle in piano s strani očetovskega botra iz ozadja Boruta Činča, nakazal sam razvojni potencial Niet glasbe v prihodnje.
Na album »Rokovnjači« ne smemo gledat kot na samostojno studijsko delo skupine – se pravi drugi studijski album skupine. Treba ga je obravnavati kot posebno razvojno (lahko tudi vmesno) stopnico v karieri skupine. K njej so se Niet obrnili v prvi vrsti zato, ker so se poistovetili s scenarijem Mihe Nemca in Nejca Valentija, po drugi strani pa je ta stopnica nadvse hvaležna točka glasbenega eksperimenta artistične samoizzivalnosti, ki daje odgovor na to, do kam se skuša podati v glasbenem raziskovanju skupina in koliko se upa oddaljiti od albuma »Trinajst«.
Naj izpostavim to, da so Niet uspešno rešili vsa kočljiva vprašanja tega pomembnega izpita in zgodbo na albumu »Rokovnjači« uspešno privedli do cilja. Uspešno so izpostavili in poudarili čustveno odzivanje akterjev same zgodbe – za to je treba izpostaviti Maroltovo vokalno interpretacijo, ki je na novem izdelku dobil zeleno luč, da lahko v polnem iztržku unovči svojo prvinsko vokalno karizmo brez, da bi moral paziti na to ali se bo približal pokojniku Habiču ali ne. Marolt polno zažari ravno ob uvodni vokalni uzurpaciji skladbe Bogatun in izhodnem hladno mračnem rekviemu Balada za obešence! »Rokovnjači« je še en manifest ki govori v prid integraciji Marolta na mesto vokalista skupine Niet, saj je njegova nergava srž vokalne interpretacije razgibana in plastovita dovolj, da uspešno trži čustven naboj, ki ga zahtevajo posamezna razpoloženjska stanja točk albuma.
Skupina dozira bolj, kot kdajkoli doslej, vokalne napeve s harmonizacijo vodilnega vokala. Ti deli so mnogokrat preoblikovani v prave hujskaške napeve, ki pred očmi brez težav pričara silhuete rokovnjaških tolp, kar je zmagovita poteza aranžiranja. Posebej odlično funkcionira to kombiniranje z Nemčevim recitalom v skladbi Dva čevlja od tal. Drugi pomembni akter te zgodbe je seveda dodatek Činčevih aranžmajev za Hammond in piano, kar dviguje dinamiko »Nietovsko ustoličenih« ravnih linij riffovskega okostja in dodaja tisti potrebni rustikalni zven, poglablja tragedijo v skladbah in predvsem poglablja karakter sporočilnega dometa posameznih skladb (njegov Hammond rondo naphan z lucidno noto v Dva čevlja od tal je prav esencialno integralen element te skladbe). V srednji instrumentalni del skladbe Bogatun spravijo Niet skupaj celo nekaj tonov v kitarski solo, kar je nedvomno velika novost za skupino, ki je bila nekoč zaprisežena golemu brencljanju razglašenega rock pohujšanja s temeljem na treh preprostih prijemih.
Pod staro jablano ponudi nov vokalni duet Severe Gjurin in Boruta Marolta kar dodatno prispeva k razgibanju razpoloženjskega stanja izdelka, skladba pa se dotakne podobnih aranžerskih rešitev, kot skladba Beli prah z albuma »Trinajst«.
Album »Rokovnjači« je v tem oziru lahko razumeti kot vrste slogovno prekretnico skupine, ki je na tak način preizkusila nepreizkušene stvari, kar ji je pomagalo odkriti nove fascinantne elemente sebi lastne narave artizma, ki bo zagotovo pozitivno vplival na ustvarjalne poteze v sklopu porajanja novega studijskega izdelka. Poenostavljeno povedano je album »Rokovnjači« pomagal sedanji inkarnaciji skupne Niet dozoreti do novega razvojnega nivoja.
»Rokovnjači« ne poznajo pokorščine! So arogantni, so umazani, so razcapani, se režijo v brk, smrdijo, se ne boje nikogar, po drug plati pa vedo kaj je to ljubezen, sočutje in kaj sta to postavi pravice in poštenja. Besedila se ne omejujejo tudi od dražljive vulgarnosti, ki poudarja točkovno surovost in neizprosnost trdega življenja Rokovnjačev (Naj crkne rokovnjač), le tega pa razbremeni mehka plat skladbe Pod staro jablano. Dva obraza iste zgodbe odlično shajata drug z drugim tudi v rokah skupine Niet, same skladbe pa so oblikovane tako, da bodo brez teža v sobivale znotraj bodočih koncertih repertoarjev skupine Niet, z družbo najbolj prepoznavnih kultnih zimzelenov skupine, kot tudi z družbo skladb albuma »Trinajst«.
Znova je treba poudariti to, da je pri sooblikovanju avtorskih aranžmajev, za katere je glavnino idej znova prispeval šef zasedbe Niet Igor Dernovšek, odigral zelo pomembno vlogo legendarni Buldožerovec Borut Činč. Neverjetno je spoznanje, ki ga je na albumu težko preslišati ob rasti aranžmajev - ti so bogatejši, kot na albumu »Trinajst«, da se je na album »Rokovnjači« v povsem blagem odtenku prikradel tisti element psihadeličnosti, ki ga je vse polno izročilo skupine Buldožer. Tako. Dragi Nietovci, sedaj lahko še bolj vneto čakamo na to, kaj boste imeli za povedati na svojem prihodnjem studijskem albumu!
na vrh