»Rockville II« je drugi album skupine FM, ki je izšel vsega 14 dni po njegovem predhodniku »Rockville« (RockLine recenzija TUKAJ). FM so sprva načrtovali dvojno CD izdajo, kasneje pa so svojo odločitev v zadnjem hipu spremenili. FM veljajo za najbolj prominentno predstavnico britanskega pristopa v AOR žanru. Njihov album »Indiscreet« (1986) mora krasiti polico zbirke CD-jev slehernega gospodinjstva, ki da kaj nase.
Zveni nekoliko nenavadno, če si skupina tipa FM in se odločiš za potezo izdaje dveh ločenih studijskih albumov v presledku 14 dni. FM imajo svojo prepoznavno AOR »špuro« preteklosti in sedanjosti. V glasbenem izrazu ne morejo več presenetiti. To, kar vidiš in slišiš, tudi dobiš.
Pa vseeno je poteza, da izdajo dva ločena studijska albuma, upravičena z več aspektov. Album »Rockville II« je namreč nekoliko drugačen v primerjavi z »Rockville«. FM so za drugi album nabrali niz skladb, ki v primerjavi z materialom na »Rockville« delujejo nekoliko mehkeje. Zato prihaja na površje spoznanje, da je »Rockville II« celo dodatno intenzificiran v kreaciji natančnosti plasiranja izbranega občutja, ki se mora dotakniti poslušalca skozi interpretacijo vokalnih napevov in sporočilnosti le-teh. Seveda pa ti ne morejo vžigati sami po sebi. Dopolnjuje jih namreč »mehkejši« princip komponiranja, aranžiranja in nenazadnje celo produkcije, ki na »Rockville II« zahteva celo pretanjenost največjih perfekcionistov pop retorike. Lahko rečemo, da material na »Rockville II« zahteva še več občutka pri nizanju perfektno oblikovanega principa optimalnega izkoristka melodične zvočne krajine. Kdor pozna samostojna studijska albuma Steva Overlanda, mu bo »Rockville II« takoj zvenel zelo domačno.
Skladbe na »Rockville II«, ki kanček odstopajo od pričakovane FM tipičnosti, so otvoritvena »High«, zasukana v kompaktno toplino funk ritma, nadalje na sredini albuma v pričesko orientalskega melosa ovita »Runaway Train« – v slednjo nas popelje instrumentalni preludij »Desolation Station« – kar je sicer prav tako prej izjema kot pravilo, ko beseda nanese na glasbeni značaj skupin, kot so FM. Tretji občutnejši odklon od siceršnje FM tipičnosti, ki jo ponuja predhodnik, se pravi album »Rockville«, prinaša tudi zaključna »Last Chance Saloon« s »heartland rock« konturo. Nemara so fantje v mladosti poslušali tudi glasbo Eagles.
»High« je stara skladba. Iz časov projekta SO! To je bil skupni projekt pevca Steva Overlanda in bobnarja Peta Juppa, ki je leta 2000 izdal album »Brass Monkey«. Na ta album je vključena tudi originalna verzija skladbe »High«. Za »Rockville II« pa je seveda doživela izrazito adaptacijo po receptu »a la FM«. Funk kontura je v njej tako odločna, da soul paradigma, ki jo sicer nosi vokalni značaj Overlanda, deluje tako priročno, da bi se s takšno glasbeno kuliso in ritmiko hitro poistovetila tudi njegova ekscelenca, »The Voice Of Rock«, Mr. Glenn Hughes. Overland je sicer podoben tip pevca, poleg Leeja Smalla (Shy, Surveillance) in Keitha Murrella (Airrace).
Tudi »Rockville II« v vsem prepriča! V oziru dinamično zvočne topline izbrane produkcije, razgibanosti vodilnih struktur melodičnih form, vključno z nalezljivimi refrenskimi napevi. Overland v emocijah znova funkcionira briljantno. Dokler pa bodo FM kresali tako odlične skladbe, kot je denimo »Big Addiction« na »Rockville II«, ki še posebej imponira z zrelostno nadgradnjo briljantnih rešitev aranžiranja (klaviature nosijo konturo dobrih starih The Who časov), ni strahu, da bi lahko FM z novim materialom kakorkoli udarili mimo. Ne le da so preveč izkušeni, marveč tudi predobro vedo, da bi kakršnokoli eksperimentiranje privedlo do avtomatičnega glasbenega samomora skupine.
Dva albuma v presledku 14 dni. Posledično več publikacij, še več medijske akcije. Očitno je na zrela leta zasedbe FM kreativnost na vrhuncu. Pristop zaporedne izdaje dveh studijskih albumov je širokopotezen, pogumen, z vidika »preživelih« oboževalcev naravnost sanjski, obenem pa namiguje, da se FM prav požvižgajo na to, ali prinaša odločitev dobro ali slabo poslovno potezo. Leta klestenja zelencev so se za FM zaključila s koncem osemdesetih. Preprosto so FM čutili, da je tako najbolje. Strahu ni več. Je le želja po tem, da dostaviš sebi in publiki najbolje, kar znaš, in da v tem deluješ karseda iskreno, se pravi pristno in avtentično. Tudi po izkazanem na »Rockville II« je jasno, da na naslednji studijski album skupine ne bomo dolgo čakali. Album velikih kreativnih odlik. Kot sta »Rockville« in »Rockville II«.
na vrh