Aerosmith: Rocks

Rocks brez dvoma predstavlja najčistejšo "destilacijo" pravega hard rocka, ki Aerosmith dokončno ustoliči kot največjo ameriško rock zasedbo sedemdesetih let. Groba, surova energija, ki se močno naslanja na stare blues fraze, vas v novi "leteči" preobleki pripravi do tega, da primete pivo, ter se s svojo boljšo polovico onegavite do nezavesti. Skratka glasba, ki iz vas naredi drugega človeka. Sicer verjetno res bolj pokvarjene sorte; ampak jebi ga, to je rock & roll! Tyler in Co. že vedo, saj vam od začetne erupcije v Back In The Saddle, nikoli ne pustijo ubežati pred njihovim zlobnim nameni. Vsaj dokler do konca izmozgani ne obležite nekje v kotu svoje male sobice, fantom hvaležni za vsak trenutek rokerske ekstaze, kot kakšna sramežljiva šolarka, ki ob pravkar izgubljeni nedolžnosti, željno kriči: "še"!!

Album odpre trda rokerska mojstrovina Back In The Saddle, katere zlonamerni avtor je dvojec Tyler – Perry. Fanta poskrbita za pravo eksplozijo divjih blues rock ritmov mešanih z perverzno kitarsko retoriko, ki v tesnem sodelovanju z strnjeno ritem sekcijo deluje ubijalsko. Vsemu cirkusu, s svojim značilno brezkompromisnim ter hreščečim vriskanjem olje na ogenj stalno priliva Steven, ter tako že na samem začetku poskrbi za še dodaten dvig temperature. Sledi fluidna funk zadeva Last Child, s zahrbtnim Brad Whitford rifom, vsekakor ena boljših Aerosmith skladb, kjer močno izpostavljene funk elemente pred nepotrebnim divjanjem učinkovito obvaruje Bradova "bad ass" boogie rock solo točka. Nasploh je njegov prispevek na Rocks vplivnejši, njegovo igranje zveni suvereno, ter tako brez problema konkurira Perryevemu običajno dominantnemu "žaganju". Slednji "udarec vrne" z Rats In The Cellar, katere naslov je obenem tudi nekakšen smešen odgovor na Toys In The Attic, le da v sami skladbi ni prav nič smešnega, saj gre za strupeno ter zato toliko bolj nevarno zadevo, perfektno začinjeno s ustno harmoniko Stevena Tylerja. Kako vse skupaj izpade slečeno njegovega vpliva vam lepo demonstrira Combination, samostojna Perryeva stvaritev, katere preprost in skrajno nalezljivi ritem kasneje še dolgo odmeva v vaših od vse "svinjarije" umazanih ušesih. Seveda je prav ta nesnaga v takšnem rock & rollu tisto kar privlači, pač nekaj, kar je s besedami zelo težko opisati. Glasba je tista, ki nagovarja. Predpogoj za uspešnost tega "predavanja" pa leži v visoki stopnji energije, ter kvalitetni izvedbi, ki se s Tylerjevim profesionalnim pristopom, ki velja za enega najboljših v poslu, zdi skoraj samoumevna.

Svoj trenutek na albumu si s Sick As A Dog povsem zasluženo izbori tudi Tom Hamilton, ki poleg Billa Wymana verjetno velja za enega najmanj izstopajočih, a zato kar se same "aero" godbe tiče, toliko bolj nepogrešljivih basistov. Njegova preprosta, ter lahkotno melodična bas linija na vseskozi spodbuja h budnemu spremljanju razvoja dogodkov, ter hkrati v svoji skromnosti stalno opominja na pomembnost njegovega deleža. Lep prikaz učinkovitosti enostavne in smotrno uporabljene ideje, ki z lahkoto pomete z vsakršnim prepogosto prisotnim glasbenim "okraševanjem". Ko Nobody's Fault melodičnosti naredi konec, s to Whitfordovo stvaritvijo nastopi "najtemačnejši" trenutek albuma. Za Aerosmith netipična, a zato toliko bolj zanimiva skladba, v vsej svoji "negativnosti" prikaže nov glasbeni aspekt, ter ponovno opozarja, kako pomembna je za podobo skupine naveza Tyler – Perry! Dvojec z Get The Lead Out poskrbi za povratek v staro formo, ki svoj vrhunec doživi s Lick And A Promise. Edina šibka točka tega odličnega albuma je povsem nepotrebna Home Tonight, s katero Tyler (kot bo to kasneje poizkušal še mnogokrat) neuspešno lovi neko novo Dream On formulo. Tratenje prostora, ki pa nikakor ne uspe pokvariti več kot odličnega vtisa, zaradi katerega Rocks danes velja za enega najboljših rokerskih albumov vseh časov!