Edguy: Rocket Ride

"Marvelsko" obarvana stripovska naslovnica z dvornim norcem, izgubljenim v širnih vesoljnih prostranstvih, jahajoč raketo z zobovjem morskega psa, s spremstvom alienske kompanjonke nežnejšega spola, izraža velik pogum Edguy, saj je navadni običaj, da naslovnice metalskih plošč še zdaleč niso "šaljive narave". Edguy so že v preteklosti dali jasno vedeti, da radi posegajo po orodjih pozitivizma in tudi zabava je del te, vselej pozitvistične orientiranosti skupine. Edguy tako ustvarjajo nekakšno posebno zvrst power metala, ki bi ga lahko krstili za "šaljivi metal". To trivialno potrjuje izhod iz Catch Of The Century. Ta pesem je parodija na malomeščansko naprezanje za bliščem, ki je v novem tisočletju obnorela tudi že lep del Slovenceljev in Slovenceljčic! 

"Rocket Ride" ni nobena zajebancija. To je jasno takoj ob otvoritveni pesmi. Sacrifice, ki odpre album, je osem minutna pesem srednje hitrega tempa, sanjavega predrefrena in značilnim Edguy refrenom, kjer je Tobijev "dickinsonski" vokal prefinjeno odet v pompoznost zborovskih multiharmonij, kar je sicer znana stalnica skupine, ki je tudi to pot vseskozi z nami. Navadno so otvoritvene pesmi albumov v heavy metalu "nadzvočno hitri rasfuk", ki naj bi takoj nagnal slabičem strah v kosti, pravim "true metalcem" pa napolnil jajca s svojo uničevalno razbeljenostjo! Edguy to pot ne sledijo tej smernici in melanholija ter imenitna sofistikacija Sacrifice je pravo nasprotje temu. To dokazuje tudi odprtost  založbe Nuclear Blast do tovrstnih izzivov. Sledi naslovna pesem, ki je po tej plati veliko bolj primerna za otvoritev plošče. Njen osnovni rif je klasična finta modernega nemškega metala. V tem duhu se odvrti tudi Wasted Time. Torej zaščitne znamke skupine so standardne. Melodičnost "uber alles"! Edguy so vselej sloveli po izjemnem občutku vodje skupine "wunderkinda" Tobiasa Sammeta, za pisanje dlakocepsko izpiljenih aranžmajev, katerih se vsaka zdrava ušesa s posluhom vselej zelo hitro strupeno nalezejo. Edguy  standardni običaji so še Return To The Tribe, Catch Of The Century, Out Of Vogue in Superheroes, ki je bila izdana tudi kot EP single.

Matrix je, po Sacrifice, drugi vrhunec "Rocket Ride" in nova pesem srednjega tempa. Krasi jo popolno produkcijsko ravnovesje, z umetelnim dodatkom klaviatur, ki v prehodnih delih dvigujejo atmosfero na polja visoke drame. Pesem odlikujejo zreli verzi, ki so bili napisani pod očitnim navdihom istoimenske filmske trilogije s preprostim sporočilom. Kje najti modrost obstanka v dveh svetovih, ki jih živimo, pa da se osebku pri tem ne zmeša. Prvi je nesrečni svet "prostitucije za denarjem" in drugi je tisti, ki naj bi pomenil živeti svojo osebno religijo - živeti samega sebe, kar je nedavno tega spoznal celo sam presvetli Dr. Janez Drnovšek. Torej svet laži nasproti svetu resnice. Preko celega življenja. The Asylum je tretji vrhunec plošče odličnega melanholičnega pridiha. Opisuje svet v katerega se zatečeš, kjer "zlomljena srca plešejo znotraj zlomljenih sanj". Lep odskok predstavlja na "Rocket Ride" tudi Save Me, ki bi ob drugi produkciji kakšnih Poison osemdesetih lahko postala glam metal hit. Trinidad pa je odličen zaključek, saj "Rocket Ride" dobesedno dvigne. S Trinidad zaključijo Edguy "Rocket Ride" v slogu svojega "šaljivega"metala. Glede na južnoameriški temperament aranžmaja pesmi, zastavim svoje levo jajce, če ni imel pri tem prste poleg, občutneje kot sicer, izkušeni glabenik in producent, bivši Heaven's Gate kitarist, Sascha Paeth. Fucking With Fire (Hair Force One) nosi pa že takšno mero šaljivosti, da so jo Edguy označili kot bonus komad. O vmesnosti njene vključitve na "Rocket Ride" presodite sami. Očitno so Edguy prepolni idej in kar ne vejo kam z njimi! Ob Save Me je Fucking With Fire še ena parodija na šmink glam metal, ki je nekoč kot za stavo podiral ameriške najstnice.

V hitrejših trenutkih plošče je nujno potrebno izpotaviti fantastični duel kitar na sredi pesmi Return To The Tribe. Prvi solo je še posebno impozanten, saj je odprašen skozi nevsakdanji vah-vah efekt, v katerem zveni solo kitare kot otroški jok, kmalu zatem pa kot iskriv prašičji krulež.

Edguy ponujajo znova fantastično ploščo, ki jo odlikuje v celoti kompaktnost, saj na njej enostavno ni najti šibke točke. Melodije so znova velike, dovršene,  kitarski rifi na njih pa markantno žarijo skozi pompoznost in simfonično epskost Edguy. Edguy dokazujejo, da so z "Rocket Ride" zrasli še za en nov korak!