Princip skladanja občasno močno povleče na spogledovanje s stilom kakšnih Mary Rose (Glej me v oči, nadalje Ne poznam te, ali še posebej v skladbi Igra) razneženega romantika Vilija Resnika v časih Pop Design (Vračam spomine) ali Shank Rock (refren Ti ne veš, refren Gremo na pir).
Produkcija je enodimenzionalna, odstreli te v trenutku na zvok slovenskega rocka, ali pop rock mainstreama osemdesetih. Kot takšna se premalo posveča izpostavitvi posameznih gradnikov glasbe (klaviature, kitarski riff, kitarski prehodi - enoglasni okrasni melodični motivi), na točkah, kjer ti prevzemajo vodilno vlogo v osnovnih motivih, kar je velik minus pri razvijanju dinamičnosti albuma, oziroma doseganja valovite razgibanosti zvoka. S tem ostaja produkcija tudi velik dolžnik izpostavljanju drama momenta v določenih delih skladb, kjer bi to bilo mogoče z gotovostjo razviti. Ne glede na bazično raznolikost skladb, temu studijska obdelava zvoka ne sledi, zato ostaja glasbeni potencial glasbenega izrazoslovja skupine v studiu neizkoriščen optimalno. Za leto 2009 je to velik dolg, pravzaprav škoda.
Seveda se pri tem poraja tudi misel, kaj je skupina želela, kaj se je dogajalo z delovno kemijo skupine v studiu. Vsekakor je povsem realna misel, da so se fantje odlično sporazumevali, imeli superioren občutek pri vsem, ko so se nahajali v studiu. A izdelek odseva nekoliko drugačno sliko. Mnogokrat se lahko pripeti obratno. Občutek v studiu je grozen, album pa ti lahko prinese slavo, ker ga glasbene mase zaznajo povsem drugače, kot umetnik sam. A to so le razmišljanja, razmišljanja, ki pa bodo, upam da, olajšala razlago nekaterih sledečih dejstev, sledijo v tej analitični obdelavi.
Fantje dokazujejo, da so odlični glasbeniki, da so talentirani. Nekateri deli albuma izkazujejo velik potencial skupine. Najprej bom izpostavil najbolj dragocene dele tega albuma. Refren skladbe Zdaj letim, je po melosu in kompaktnosti dorečen do te mere, da se ga ne bi sramovale niti večje AOR/melodične hard rock zasedbe tega planeta. A kot tak zvodeni, ko poslušamo skladbo od glave do repa. Gre za otvoritveno skladbo, ki ji manjka raztegnjen uvodni del, ki privablja poslušalca kot privabi vonj omame nektarja orhideje požrešnega čmrlja. Komad se prične odsekano. Vodilni riff udari takoj in po nekaj sekundah se že vključi vokal. Veliko bolje bi se tak tip kompozicije sporazumel npr., če bi bil uvrščen na seznam skladb povsem na konec. Tudi konec albuma potrebuje intenziteto. Skladba je smela, dovršena in intenzivna dovolj. Kot taka izstopa po kvalitativni plati na albumu. Žal pa povzema verzijo, ki bi jo lažje razumeli, če bi nosila predpono "radio edit". Torej manjka graduirano stopnjevanje vzdušja, ki ga zahteva vsak začetek sodobnega rock albuma. Že uvodni del skladbe Heroj odvožen na klaviaturskem zvoku osemdesetih ponudi dovtip, kako bi nemara lahko pristopili fantje v uvodu uvodne skladbe albuma.
Tudi Heroj je trenutek albuma, ki kvalitativno izstopa na njemu. Skupini je tu uspelo posrečeno združiti gradnike predrefrena in refrena z vsemi prehodnimi deli. Skladba ponudi dramatično stopnjevanje, ki doseže vrhunec v refrenu, zlasti zaradi zelo posrečenega prehodnega dela (trije verzi v sosledju, ki se začnejo z verzom: "Hočeš, da te vzamem...). Poleg skladbe Zdaj letim, vredno razmisleka pri izboru kandidatov za izdajo Rock Shock singlice. Super trenutek albuma je tudi refren Glej me v oči, kjer je zelo pomemben člen nekaj več hrupnega riffovskega vstajenja kitare. Velik potencial skupine izraža tudi Čakam te. Gre za skladbo srednje hitrega tempa, kjer je skupina smelo vpletla zvok klasičnega klavirja, ki mu prevzame primat rockovsko večja mera distorziranega hrupa kitare v refrenu. Stopnjevano in z ohranjenim občutkom melodične kompaktnosti na relaciji predrefren-refren. Tu je tudi Ne poznam te, ki se prepričljivo razvija v duhu drama teatra in skupina uspešno ponovi opisane atribute prejšnjega stavka.
Preostanek albuma nekoliko zaostaja. Zlasti manjka naboja album v zaključnem delu. Baladna skladba Hladna, za njo pospešena Druga stran, ali Gremo na pir, se izgubljajo v generičnosti in iskanju lastne prepoznavnosti. Občutek je kot bi zgrabil pesek, ki se ti usuje skozi pest. Težko je izluščiti bistvo teh skladb. Gremo na pir obeta v predrefrenu mnogo več, kot ponudi kasneje naivni refren, ki skladbo v kvalitativnem smislu povsem degradira in opomni, da gre le še za en album "evropodalpščkov", ki se jim v ambicijah ne zljubi premakniti iz mesta obljubljenega mainstreama edinstvene slovenske rock oaze. Ta trenutek izpostavi dva obraza skupine. En je tisti s potencialom, da bi skupina lahko požela mnogo več, drugi pa ta, da si želi le ugajati koščku nekaj kvadratnih metrov evropske celine. Zato so besedila spisana tudi v slovenščini, kar dodatno vpliva, da melodija kompaktno izdelanih pesmi ne more biti maksimalno izkoriščena, ali izpostavljena. Luknja seva tudi pri opremljanju skladb s spremljevalnimi vokali. Zlasti rockersko izpostavljeni refreni, nujno potrebujejo ta dodatek konkretneje aranžiran, kot ponuja dejstvo tega izdelka. Odlični vokal Mateja Zalarja je člen skupine, ki drži album vseskozi po konci. Vsekakor bi bil lahko mnogo bolje izkoriščena njegova vokalna ekspresija, izrazna moč, če bi pel v angleščini in če bi dobil več podpore studijsko bolje "urezanih" spremljevalnih vokalov.
Poleg šibkejšega zaključka albuma naletimo na trenutke kot je Ti ne veš ali Vračam spomine, kjer se še lažje začuti to, da skupina še ne ve povsem natanko kaj želi. Ali želi krojiti nek vsesplošni občutek ugajanja slovenski kritični masi in se pravzaprav zadržuje, da sproži vso moč, ki bi jo morala narekovati mladostniška upornost v rocku in bi jo ta nemara zavihtela v tujino. Kot govorim. Rock Shock imajo potencial za to. Vendar se zadržujejo. Previdno. Za koga? V končni fazi zase. Rezultati so temu primerni. Obdobje svinčenih časov je že davno za nami, ko so bile skupine srečne, da so si lahko kupile cenene ponaredke instrumentov velikih svetovnih znamk. Menim, da Rock Shock ne zaslužijo tega umetnega zadrževanja, utesnjevanja samih sebe, omejevanja v glasbenem izražanju. Kot govori naziv skupine. Rock diletanca, aroganca in ne priseganja na sleherni kompromis, bi moral bruhati iz njih.
Ali bodo zakorakali v popoln pop, pop kitarsko lažje orientiranih kitar, ali pa spustili beštijo iz uzd, ter se vrgli v pravo sfero melodičnega hard rocka ali AOR rocka, je njihova odločitev. Menim, da je usmeritev v slednje prava pot skupine. Zgubiti nimaš kaj, pridobiš pa lahko veliko. Če se odločijo za to usmeritev, je nujen naskok na tujino, iskanje boljših pogojev za oblikovanje studijskega zvoka, razmišljanje o spremembi imena, ki ga trenutno zlahka zamenjaš za Šank rock, gradnja bolj porednega "bad boys" zunanjega videza in podobno... V kolikor se odločijo za prvo usmeritev, so s prvencem povedali pravzaprav že vso zgodbo. Proti popu ali rocku fantje? Odločite se čimprej.
na vrh