O tem albumu ni kaj dosti za povedati. Je namreč tisti,ki pripada skupini AC/DC. Je tak kot smo si ga vi želeli in ga pričakovali in tak, kot ga spravi lahko skupaj le garnizon neponovljivih avstralskih rock'n' roll elektroinštalaterjev. AC/DC so skupina, ki se ji leta kar lepo poznajo. A k sreči ne v glasbenem smislu! V zadnjih letih, dolgožive kariere, ki se vije krepko preko 41. let, je nemalokrat pricurljala na plano kakšna sočna izjava o upokojitvi skupine. Johnsonov načeti vokal, Malcolmova demenca, ki ga je dejansko nagnala k upokojitvi ter nečedna dejanja prestopništva »pobalina iz ozadja« Phila Rudda. Kup znanilcev, da se čas AC/DC-jem neusmiljeno izteka. In ravno v tej situaciji je premagala trma in nepokorščina, ki jo je očitno tudi na zrela leta vse poln večni kratkohlačnik Angus, prav vse črna oblake, ki so se zbirali nad ekipo neponovljivih in pionirskih ikon rocka. Četudi prvič v karieri brez svojega brata.
»Rock or Bust« je dokument, ki izkazuje podobno, kot leta 2008 pred njim »Black Ice«, karakterno svežino in neokrnjeno potenco skupine, ki odganja sleherni strah pred tem, da bi bili priča pridušenemu hrzanju prekurjenih kljuset. AC/DC se ne predajajo in ostajajo večni zmagovalci. Zadošča vklop na najljubši ojačevalnik in magičen dotik Angusa, da se prične čarobni rock'n' roll napoj sproščati skozi lesk znamenitih riffov, ki jih tako zvesto vedno znova in znova proizvaja njegova nerazdružljiva Gibson SG prijateljica. Blues erotika znova brezmejno kipi skozi Angusove kitarske fraze in ACDC kopljejo v znamenitem svojem sijaju.
»Rock or Bust« je nadaljevanje zgodbe z odličnega predhodnika »Black Ice«, kar pomeni, da je spomin na mehkejši »Stiff Upper Lip« (2001) dokončno zbledel. »Rock or Bust« deluje še bolj kompaktno kot predhodnik, na katerem je bilo skupno preveč (kar 15.) skladb. Brian Johnson si ne privošči vokalnih izletov proti čistemu petju v srednjih legah, pač pa je na novem albumu znova 100% osredotočen na vreščanje uperjeno v višavja, kar sicer definira večinski arzenal diskografskega opusa skupine. Jasno je, da ponujajo AC/DC preverjeno embalažo, saj le to razumejo, poznajo in obvladujejo najbolje. Da je skupina v časih, ko so posameznike postave pestile neprijetnosti in tegobe vsakdana potrebovali »rock« bolj kot kdajkoli prej v življenju, izkazuje že golo dejstvo kar petih skladb, ki nosijo v samem naslovu besedo »rock«. Od tod je naslov albuma »Rock or Bust« toliko bolj pomenljiv. V besedilih je znova kup dražljivega namigovanja pripadnicam nežnejšega spola, pa spotikanj ob neusmiljeno kolesje kapitalizma, ki kreira nove alibije za kreacijo vojn, kot tudi klasičnega opravičevanja dejanj bližnjega spogledovanja z alkoholnimi derivati. Preverjeno. In enkrat več preverjeno učinkujoče. Od prve do zadnje sekunde albuma.
Vse kitarske fraze novega AC/DC albuma ste nekje, nekoč in nekdaj že slišali in občutek, da jih slišite vedno znova in znova, je navdušujoč. Podoben tistemu, ki ga dostavljajo na zrela leta redno s svojimi albumi tudi Motörhead. Drugače pač ne sme in tudi ne more biti. V tem ostajajo AC/DC pravzaprav edinstven fenomen! In to pač predobro vedo in se tega tudi preverjeno oklepajo.
Sveta preproščina, skorajda bizarni rock'n' roll minimalizem, ki v srži prvinske igre razgalja poanto svojega prabistva, ohranja izrazno neomadeževanost imena skupine in njen veliki pedigre pionirstva ter rock'n'roll učiteljstva. »Rock Or Bust« je dokument, ki kipi od pobalinske arogance in razvratnega uporništva. Vitalnosti skupini nikakor ne zmanjka. Tako je to, ko rokuje s čarobno formulo rock'n'rolla njen kreator.
na vrh