Jethro Tull: Rock Island

Ianu Andersonu, šegavemu škotskemu stričku s flavto v eni in pipo v drugi roki, ter njegovi za odtenek manj nabriti tovarišiji, se je gotovo smejalo do nebes, ko so po izidu "Crest Of A Knave" (1987), ki jim je prinesel kontroverznega grammya za najboljši heavy metal album leta, uživali pravcati preporod svoje kariere in ponovno povečanje zanimanja za njihovo glasbo, predvsem med mlajšimi generacijami, ki se še niso niti rodile, ko so Jethro Tull že izdali svoj prvi album. Zgodba o grammyu še danes buri duhove in služi Ianu kot nadvse ugoden material za koncertna duhovičenja. Cinizem na račun bedastoče glasbene industrije in sedenje na lovorikah pa nista dolgo trajala saj se je tovarišija hitro lotila izdelave naslednjega albuma.

Čeprav si člani skupine s tem niso pretirano belili glave, pa so se mnogi fani z nestrpnostjo spraševali, kako bodo Tull nadaljevali tako uspešen album kot je bil "Crest of A Knave". Pa čeprav slednji po artistični plati sploh ne sodi med njihove največje dosežke. Ian, kateremu se je počasi začela vračati prepoznavna barva glasu, ter njegova druščina so na to vprašanje odgovorili tako, da so uporabili isti hard rockerski recept kot prej in z "Rock Island" ustvarili skorajda slogovnega dvojčka predhodnika, s to spremembo, da so ga produkcijsko precej oprali vplivov tehnologije 80-ih in dali dokončno slovo programiranim bobnom. Slednji so na srečo postali stvar preteklosti in Doane Perry je lahko končno pošteno pljunil v roke ter si dal duška na svojem naboru "loncev in pokrovk". Ian je tokrat zaposlil pravega klaviaturista v podobi Martina Allcocka (ex-Fairport Convention) medtem, ko mu ponekod občasno pomaga tudi nekdanji član, Peter-John Vettese. Ključni glasbenik za tisti " hard rock" element je kot ponavadi Ianov nerazdružljivi kamerad, kitarist Martin Barre, ki v navezi z raznovrstnim basistom Daveom Peggom, ki občasno poprime tudi za mandolino, tvori zmagovito navezo energičnih pa tudi melanholičnih pasaž. Skladbe so prav tako za odtenek mračnejšega vzdušja saj se skoraj brez izjeme ukvarjajo s tedanjo socialno problematiko (razvrednotena družba, odtujenost, osamljenost, ekološki problemi, itd). Ime albuma se nanaša na Isle Of Skye, otok na skrajnem zahodu Škotske, kjer se je nahajala tedanja Ianova rezidenca. Večina del na albumu se deli na ritmično preproste hard rockerske energetske polnilce in nekoliko kompleksnejše trenutke, kjer je več poudarka na flavti in klaviaturah. Kljub temu na njem ne boste našli dela, ki bi imelo kaj dosti povezav s progresivnim rockom ali ki bi na kakršen koli način izstopalo iz siceršnjega povprečja solidnosti kot je bilo denimo značilno za predhodnika, ki je vseboval klasiko "Budapest". Na "Rock Island" boste zaman iskali kakšno posebej izstopajočo Tull mojstrovino.

Sicer na moč solidni uvodni hard rockerski razgrajač "Kissing Willie", ki je zgodba o prepovedani ljubezni za zidovi tovarne, je še ena izmed tistih številnih Ianovih seksualnih aluzij s katerimi se je na simpatičen način smešil že v preteklosti (npr. "Nursie", "Pussy Willow"). V marsičem je podobna "Steel Monkey" s prejšnjega albuma saj ima podoben ZZ Top-ovski ritem. Ian se še vedno ni v celoti znebil vokalne sorodnosti z Markom Knopflerjem (Dire Straits), ko je moral zaradi poškodbe glasilk spremeniti način petja, kar vsekakor pripomore k komercialni všečnosti nekaterih del. No, tokrat so tu "živi" bobni pa tudi Martinovi kitarski rifi so za malenkost bolj duhoviti, da o žgečkljivem besedilu sploh ne govorim. Mnogi se te skladbe najbolj spominjajo po njenem razvpitem, burlesknem videu, kjer Ian odlično nadomešča Bennya Hilla in na katerega osebno ni niti najmanj ponosen. Video so nekateri celo obsodili, da naj bi vseboval pornografski element, kar pa je po mojem vseeno precej pretirana obsodba. Precej funkovsko usmerjeni hard rocker "The Rattlesnake Trail" nadaljuje v podobnem ala ZZ Top srednjem tempu, z močnim poudarkom na Martinovi električni kitari izpod katere se kadijo kvalitetni rifi in duhovite pasaže. Ian je tu spet nekoliko "sprostil" svoj vokal, čeprav v njem ni več nekdanje prožnosti. "Ears Of Tin", ki se nanaša na socialno dezintegracijo Škotskega višavja, selitvami v velika mesta in hrepenenju po vrnitvi na podeželje, je spet nekoliko bolj podoben klasičnemu Tull folk rockerju. Kljub energičnim pasažam na flavti in kitari ter Ianovemu poskusu oživitve nekdanje folk rockovske magije gre za precej povprečno delo.

Stari prefriganec, da duška svojim fantazijam tudi na "Undressed To Kill", ki govori o striptizeti v nočnem klubu pa, čeprav se dotika zgolj socialnega problema, ki izvira iz družbene lažne morale in s travmami obremenjene plesalke. Ianova razposajena duhovičenja na flavti in Martinove gastronomske solaže na kitari so glavni razlog, da ne izpade kot nek drugorazreden Dire Straits pub rock klon in da diha s tisto dinamiko, ki je značilna za Jethro Tull. Naslovni "Rock Island", ki govori o družbeni osamljenosti posameznika, ki se pred nerazumevanjem od časa do časa rad spet zateče nazaj v svojo priljubljeno "maternico", je zelo dobra stvaritev, ki bi jo morda lahko izbral tudi kot najboljši trenutek albuma, čeprav ne gre za kakšno Tull klasiko. Melanholičen in do časa razposajen ambient, ki ga ustvarja harmonija med klaviaturami v ozadju, sočno flavto in naoljenimi kitarskimi pasažami, so njen glavni čar. Tudi Ianov vokal je to pot spet nekoliko bolj podoben preteklemu sijaju medtem, ko prog rockovski element njihove glasbe tu prvič pride do večjega izraza. "Heavy Weather", ki se nanaša na ekološko katastrofo, ki jo je povzročila eksplozija v Černobilu, se dotika ekološke problematike, tudi "črnega" dežja, ki ga je Ian na začetku 70-ih doživel med turnejo po Ameriki. V glasbenem pogledu gre za še en soliden, razposajen hard rocker, katerega krasi tudi barvita solaža na kitari in flavti.

Folk rockovski "Another Christmas Song" je nekakšno nadaljevanje kultnega dela "A Christmas Song", B-strani singla iz leta 1968. Za razliko od precej ciničnega "prednika" govori o vzdušju povezanosti, solidarnosti in topline za domačo, bogato obloženo mizo. Preprost, a sočen osnovni motiv na flavti ob spremljavi madoline sta njegov glavni čar. Od vseh del na albumu je to daleč najbolj pozitivistično usmerjeno in nekoliko sprosti njegovo precej mračno in napeto naravo. Epsko zastavljeni "The Whaler's Dues" se dotika težavne problematike lova na kite ter daje vpogled v notranja občutja kitolovca. Čeprav ni usmerjen ne v idealiziranje, ne v kritiko lova na kite, gre za še eno izmed ekoloških sporočil gospoda, ki je, kot lastnik ribogojnice lososov, dovolil odstrel tjulenjev. Kljub temu, da predstavlja eno izmed boljših del na albumu, lahko posameznika začne hitro dolgočasiti njegovo precej turobno vzdušje. Dramatični glavni motiv, zanimiva, za Iana netipična uporaba flavte in melanholične klaviature nekoliko navzdol vleče dejstvo, da Ian tokrat po mojem ni ravno na najboljši način odpel oz. predstavil besedilo. Posamezne inštrumentalne delnice in prehodi so ne glede na to odlični, zlasti Martinova kitara.

"Big Riff And Mando" je navdahnjen po zanimivem pripetljaju, ki se je nekoč pripetil Martinu. Med nekim nastopom v ZDA mu je nekdo v garderobi ukradel mandolino. Ker se "Lancelota" ni dalo potolažiti je Ian v glasbeni reviji objavil zahtevo po vračilu inštrumenta in tat je mandolino za čuda popolnoma nepoškodovano na koncu le vrnil (vzrok kraje niso nikoli ugotovili). "Marty" v besedilu je seveda Martin medtem, ko je "big riff" metafora za lopova. Skladba je po zaslugi okusnih menjavanj med mandolino in električno kitaro zanimiv križanec med folk in hard rockom. Martinovi rifi, Daveova madolina in Ianove sanjave pasaže na flavti tvorijo enega izmed zanimivejših del na albumu. Zaključna "Strange Avenues" je nekakšno lirično nadaljevanje kritičnih socialnih razmer iz legendarne klasike "Aqualung" iz leta 1971. Skupina je staro temo ogromnega prepada med družbenimi sloji uspešno predstavila v drugem času. Po uvodnih napetih pasažah med flavto, kitaro in klaviaturami se razvije v zelo dober akustični aranžma, kjer nastopi Ianov vokal z neprikritim cinizmom v glasu. Visoka dramatika nenadoma upade s popolnoma nepričakovanim koncem.

Bonus skladbe na ponovni izdaji so trije dobri koncertni posnetki iz nekega nastopa v švicarskem Zürichu. Vse tri izvedbe so priljubljene klasike. Odlična izvedba prej omenjene "Christmas Song" lahko služi za primerjavo z "Another Christmas Song" medtem, ko venček "Cheap Day Return/Mother Goose" (slednja v precej skrajšani izvedbi) ter standardni "Locomotive Breath", kateri je tokrat odigran v veliko preprostejši različici (brez uvoda na klaviaturah), služijo za nostalgično obujanje preteklih dni največjega artističnega navdiha skupine.

"Rock Island" je, v nasprotju z mnenji večine tedanjih in današnjih kritikov, povsem soliden, hard rockersko usmerjen album in dober naslednik komercialno veliko bolj razvpitega predhodnika, ki pa ni uspel doseči njegovega uspeha. To je morda tisti glavni razlog, da se ga danes skupina med nastopi praktično ne spomni več in ga večina fanov le redkokdaj omenja. Njegov največji problem je, kot že povedano, pomanjkanje kakšnih izrazito izstopajočih del, ki bi jih lahko razglasil za Tull klasike. Na njem je tudi opazno manj akustično usmerjenih skladb in kar nekaj manj navdahnjenih trenutkov. Vendar se bodo zato vsi ljubitelji Martinovih kitarskih umetnij tokrat do sitega "najedli". Na "Rock Island" ni ne kakšnih mojstrovin, ne podpovprečnih del, prevladuje solidno povprečje. Skupina ni želela tvegati s kakšnimi pretiranimi slogovnimi eksperimenti in je posnemala stil predhodnika, vendar albumu, kljub precej bolj naravnemu zvoku, manjka tiste energije in nepredvidljivosti, ki je krasila "najboljši heavy metal album leta". Čeprav bo Ianu z leti začelo vse bolj primanjkovati novih idej in se bo z naslednjim albumom podal v sila nenavaden, skoraj grotesken bluesovski eksperiment, se dedec ne bo pustil, kar tako ugnati zaletavim mladcem in bo iz rokava (natančneje flavte) stresel še veliko pozitivnih presenečenj, ki se sicer ne bodo zapisale v svetovne enciklopedije rocka, bodo pa lep dokaz njegove neumorne sle po raziskovanju novih glasbenih teritorijev.