Iron Maiden: Rock In Rio

"Live After Death" je bil polepšan. Izbrano in vkup djano je bilo le najboljše iz štiridnevenga nastopa v Long Beachu. "Live At Donnington" tudi. Resnični "The Evil That Man Do" npr. je Dickinson v prvem refrenu koncerta v Donningtonu popolnoma zafušal, kar se na originalu seveda ne sliši, se pa na enem od italjanskih bootlegov (Bruce, nisi se izmuznil). "Real Live And Death One" pa je sploh prestal pravi puzzle S. Harrisa, kot je izjavil B. Dickinson v enem od zadnjih intervjujev, saj je baje Steve pri takratni produkciji kitaram recimo pristavil bobne s popolnoma drugega koncerta, pač tistega kjer so se mu zdeli najbolje odigrani ter si privoščil v zvezi s tem mnogo podobnih varljivih rotacij. Prvič v zgodovini kake žive uradne izdaje skupine, so se fantje izognili kakršnim koli lepotnim popravkom med samo produkcijo albuma, zato lahko uživamo ob resničnih Iron Maiden. Zvok je naravnost fantastičen, kar pomeni, da so se fantje zares potrudili.

Najboljša ritem sekcija osemdesetih, in za mnoge še danes, v navezi McBrain/Harris je to potrdila tudi tokrat. Nicko je dobesedno oddžeziral celoten koncert in le redko lahko zaznamo, da kje odigra dva enaka zaporedna prehoda. Celotna produkcija Kevina "Cavemana" Shirleya je zelo podobna tisti z "Live After Death". Zakaj? Udrihanje po magnetih vedno spuščenih strun bas kitare (ki včasih prav najeda na Iron Maiden koncertnih posnetkih iz devetdesetih) ne pride več tako do izraza. Končno pa so našli tudi za Brucea pravo ozvočenje in njegov vokal zveni skoraj identično tistemu iz zlate dobe Iron Maiden v osemdesetih.

Na ploščku je po mojem okusu do sedaj gotovo najbolje v živo odigrana verzija pesmi "The Evil That Man Do", sploh pa izpadejo izvrstno s filigransko natančnostjo odigrane jeklene "The Trooper", "Hallowed Be Thy Name" ali "Run To The Hills". "Rock In Rio" festival je obiskalo 250000 divjih fanov, ki nekajkrat Brucea dobesedno preglasijo ("Run To The Hills" refren npr.) in se jim kar trga ob izvajanju znanih Dickinsonovih gest. Ena največjih poslastic na temle koncertnem posnetku pa je gotovo "Sign Of The Cross". Seveda so hitrejši deli te pesmi odigrani še hitrejše, da o Nickovem "izživljanju" nad bobni ne govorim.

Edini minus na plošči je set lista. Glede na število vseh pesmi (19), je kar šest komadov z "Brave New World". Se pravi, da bi ti komadi na koncertu nekako "porazgubili", bi jih morali mejdni odigrat v živo vsaj 25. Toda po toči zvoniti je prepozno. Tako imamo miljontič slišano verzijo "Wrathchild", "The Number Of The Beast, "Two Minutes To Midnight", "Fear Of The Dark". Če pomislimo da so mejdni na "Ed Hunter" turneji igrali "Aces High", "Phantom Of The Opera", "Killers", "Powerslave" ali "Wasted Years", ostajam ob poslušanju novega živega ploščka Iron Maiden žal tako vedno znova nepotešen.