Aerosmith: Rock In a Hard Place

"Rock In a Hard Place" je edini Aerosmith album, na katerem boste zaman hlastali po žmohtu in hitro nalezljivi perverznosti kitarske naveze Joe Perry / Brad Whitford. Plošča slikovito predstavlja najtemnejše obdobje v epski zgodbi zasedbe, razdobje, ki je bilo prežeto z nesmiselnim osebnostnim obračunavanjem in utapljanju v težavah s trdimi drogami. Te so po Perryjevem odhodu vztrajno preizkušale potrpljenje Brada Whitforda, ki je potapljajočo barko zapustil v tekom nastajanja albuma. Lahko bi rekli da ravno pravi čas.

Seveda se tule hitro izpostavi sledeče vprašanje. Kako in predvsem s kom bo Steven Tyler zakrpal vrzel nastalo po odhodu kitarskega dvojca? Delni odgovor na to vprašanje je bil pravzaprav dan že tekom nastajanja predhodnega albuma "Night In The Ruts" (RockLine recenzija tukaj). Takrat je v Perryjeve čevlje prvič stopil Jimmy Crespo, mlad kitarist z obilico talenta, a žal toliko manj smisla za njegovo uporabo. In če je Crespo z "Night In The Ruts" v roke dobil praktično izklesan avtorski izdelek, se je v prihodnje od njega pričakoval večji doprinos avtorskih zamisli in idej. "Rock In a Hard Place" je bil v mnogočem pravzaprav možakarjev ognjeni krst, veliki preizkus karakterja in kredibilnosti, ki je na plano privlekel vse kitaristove hibe in pomanjkljivosti. Tyler in Crespo sta seveda izvedla edini mogoči manever. Moči sta združila v tandem, ki pa ni bil sposoben poustvariti kemije in magičnosti iz časov največjih Aerosmith triumfov, torej iz obdobja druge polovice 70tih let. Dvojec je le mestoma zmožen pravega navdihovanja, ti, v danih razmerah pravzaprav neprecenljivi trenutki, pa nastopajo v širokih presledkih in še takrat brez prepoznavne udarnosti. Brez dvoma je Whitfordova odsotnost (na njegovo mesto je vskočil sicer komaj opazni Rick Dufay) skozi prizmo ustvarjalnosti prizadejala neprimerljivo blažji udarec od Perryjevega izostanka!

Človek bi pričakoval, da novi inkarnaciji Aerosmith ob taki popotnici ni pomoči. No, Tylerjevi četici tu in tam le uspe izluščiti nekaj žmohtno zabeljenih blues rokovskih manevrov. "Lightning Strikes", uvodna "Jailbait" in naslovna skladba so zadovoljivo riffovsko podkrepljene tudi za neizprosne standarde tradicionalne Aerosmith kuhinje, šepajo le v fazi "eksekucije", predvsem na račun bežnih in praviloma plahih kitarskih solaž Jimmyja Crespa. Podobna zgodba se vrti okoli še enega potencialnega favorita albuma, energične "Bitch's Brew", ki ob odlično zastavljenem riffu na žalost ne uspe razviti pričakovane rušilne moči. Album krene od tu naprej strumno v prosti pad. Vrednost kokaina kot učinkovitega mrtvičila zdrave pameti je moč občudovati v obliki Tylerjevega bizarnega liričnega eksperimentiranja na "Prelude to Joanie", ki se v nadaljevanju razpusti v pogrešljivem rock & rollerju "Joanie's Butterfly" (!). Z mrkim pogledom se boste prebijali skozi "Cry Me a River", priredbo popularnega ameriškega standarda izpod peresa Arthurja Hamiltona, ki tokrat obložena z debelimi plastmi mlahave kitarske igre in nadležno godrnjavega vokala ustreza vsem standardom polovičarske in posledično neokusne glasbene stvaritve. Aktualnim smernicam na poti v pogubo brez premisleka sledita "Jig Is Up" in "Push Comes To Shove" (ob priložnosti stvaritvi nadvse pomenljivih naslovov), ki zaključek albuma zavijeta v goste plasti obupnega, čeprav resda pristnega bezniškega vzdušja.

"Rock In a Hard Place" je strašljiv pokazatelj, kako globoko je zloraba drog skozi leta zavrtala v nekoč čil in čvrst kolektiv, ter mu v očeh kritične javnosti skorajda usodno načela ugled in kredibilnost. Kadrovsko rošadiranje je samo vrh vseh težav, ki so se tekom let nagrmadile na grbi Stevena Tylerja, zdaj popolnoma osamljenega v boju za srca in duše staroselskih Aerosmith častilcev. Grenak spomin, a v vseh pogledih neprecenljiv za zakladnico življenjskih izkušenj.