Thunder: Robert Johnson's Tombstone

Thunder. Skupina, ki je opozorila širšo javnost nase s svojim prvencem "Laughing On Judgement Day". Ta je požel nekaj uspešnic, potem pa nanizal zapovrstjo sicer kompaktne a sila predvidljive albume.

Kot je moč razbrati iz naslova albuma 'Robert Johnson's Tombstone', gre še za en klasičen hard rock album, ki je prežet z vplivi bluesovskih korenin in prvinami, ki se mnogokrat očitno naslanjajo na hard rock sedemdesetih. Na njem so znova zastopane vse tipične Thunder sestavine, kot na njegovih predhodnikih. Posamezne pesmi variirajo od klasičnih pol akustično odpeljanih balad, preprosto nastavljenih, a strupeno nalezljivih riffov, prav v vsem odličnega igranja kitar, s katerim je zapolnjen in okrašen osnovni riffing material na plošči, posledično mične melodike, skladbe pa so seveda zabeljene z vživetim čutnim vokalom Dannyja Bowesa! Angleži pač. Pri njih je tako vse resnično v rock glasbi, kateregakoli žanra se lotijo! Tudi, če gre le za še kliše….

Na albumu je izstopajoča skladba z naslovom Last Man Standing, ki demonstrira Thunder v najtrši luči celotnega albuma. Nosi epsko zgradbo in tako album na tej točki impozantno zrase v dvigu atmosfere. Ravno ta vnos epske melodike, oddaljuje skladbo od sicer zelo predvidljivih skladb večine albuma. Enostavno, so izbran riffi ki jih poslušaš skoraj vsi po vrsti takšni, kot bi jih slišal že nekoč dolgo tega v drugi režiji. Drugi, a seveda pristnejši. Gre sicer za sila ekspresivne riffe, ki pa bodo na neki točki spominjali na AC/DC, drugič na Free, tretjič na Led Zeppelin. Riffi skladb so raznoliki. Lepo, mar ne? A predvidljivo in slišano. In povrhu tega prepričljivo v izvedbi, a žal že izumljeno.

Album bo nagradil vse, ki ste neobremenjeni z zapuščino omenjenih skupin, na riffe katerih vlečejo Thunder tudi na "Robert Johnson's Tombstone". Album sicer odlično oživlja Johnsona, ob zagriženo okorelem staro šolskem riffanju, ki ga ponuja! Res ni težko priklicati barske šanke polne kozarčkov whiskeya, prostore polne cigaretnega dima, znaveličane možakarje, ki pozno v noč nadlegujejo oštirice, množične pretepe v Saloonih, skratka opravila, ki so plod dolgočasja, jalovih misli in "bluzenja" od šanka do šanka – Thunder plošča poseduje torej smiselno esenco, neko jasno bit, smisel uporništva rock glasbe!

Thunder z novim albumom ne bodo pridobili mnogo novih fanov, najverjetneje niti enega. Za "Robert Johnson's Tombstone" bodo pograbili pač ljubitelji klasike in ljubitelji skupine. Edina šibkost je znova antiteza teze, ki v svoji negaciji lahko grize rockerske možgane, namesto da bi jih osvobajala. Glasi pa se: "Iskreno, a kliše". To pa ne pomeni, da si novi Thunder ne zaslužijo vsaj bežnega preizkusa v CD predvajalniku.