Ten Years After: Roadworks

"Roadworks" je pravzaprav prvi "live" CD Ten Years After oziroma drugi od izdaje uradnega bootlega "One Night Jammed" (2003). Gre z koncertni posnetek iz enega od nastopov skupine na tleh Nemčije v letu 2004. Vsem je verjetno že znano, da doživljajo Ten Years After s čarodejem Joem Goochem na kitari in vokalu oziroma v vlogi, ki jo je prevzel po Alvinu Leeju novo pomlad. Vsekakor izgleda na prvi pogled zamenajva Alvina Leeja pravi "mission impossible". A ni ravno tako.

Ten Years After, ki so leta 2004 izdali novi studijski album "Now", prvi z Goochem v skupini, so v tem slogu za otvoritveno pesem izbrali udarno King Of The Blues s te plošče, kar je odlična poteza v smislu obeležje novih dni v Ten Years After. Udaren naelektren klasični rock'n'roll šus riff dvigne takoj vse na noge. Seveda klasik ne manjka! Vsekakor se poraja ob izvedbi le teh danes vedno eno in isto vprašanje. Gre za nehvaležno primerjanje Goocha z predhodnikom Alvinom Leejem. Prvi plus je ta, da Gooch poje popolnoma po svoje, daje izključno samega sebe v Ten Years After skladbe in se Alvina Leeja ne trudi oponašati. Seveda je v linijah "žrtje" samoglasnikov in zategovanje vokala skozi nos v "blues rock" obarvanih vodah nekaj povsem zaželjenega in vselej dobrodošla začimba in tudi Gooch je prepričljivo vešč tega, vsekakor vokalni pristop, ki zna surovo eksplodirati, kadar je zahtevan napad višje ravni. In v čem so razlike med igranjem TYA klasik danes in nekoč? Pri Good Mornig Little Schoogirl sta Lyons in Gooch nekoliko krajša v izvedbi medsebojnega solističnega prepleta basa in kitare, kot je bilo to v navadi iz Alvinovih dni, v Hear Me Calling je Churchillova solaža na orglah, v vseh teh letih še zrasla (odlična popestritev), vsekakor je tu znova The Hobbit in Ric Lee je svoj solo kar lepo skrajšal. Eden vrhuncev te "live" plošče I Can't Keep From Crying Sometimes, je znova vidno skrajšan v svojem inštrumentalno solističnem delu, skupina pa je vanj dodala "riff" Smoke On the Water na izhodu, z namenom podžiganja publike med koncertom in seveda za (upam vsaj) svoj lastni užitek in zabavo. No in nujno je potrebno omeniti še izvedbo pesmi oziroma "evergreena" I'm Going Home, ki je tudi krajša in bolj jedrnata v novi podobi. Vsekakor vreliščna točka tega albuma, kot v obdobju skupine skozi prvo obdobje sedemdesetih. Pesem I'd Love To Change The World je v novi podobi pridobila največ. Gre za skladbo v kateri ima absolutno prednost pred vsem klasični "rock" pristop, s solažo odbrencljano v linijah čiste klasike, kot da bi skupina za trenutek pozabila na svoje "blues" korenine. Gre za primer klasike tipa Stairway To Heaven, kjer so tudi Led Zeppelin pozabili za trenutek na svoje "blues" korenine. To pesem pravzaprav Ten Years After z Alvinom Leejem sploh niso igrali. Gre za zadetek v polno z akustično kitaro v prvem delu, ki zgradi grandiozno atmosfero, kateri se potem nenadno preobrne, ko Gooch nadene nase "štromarico" in prične pesem razganjati iz kroga v krog vse bolj intenzivno.

Seveda Gooch ne kopira Alvina Leeja v solažah! Recimo Love Lika A Man, s tistim nepozabnim motivom, ki vselej naredi pesem tako veliko, ima svoj tradicionalni aranžma ohranjen. Vse je tu. Energični izbruhi na prehodih, čvrsta ritem bas linija, erotična kitara ter prelep "hammond organ" ovoj (orgle), ki drži skupaj pesem. Gooch pa igra tu svojo solažo (in ne le v tej skladbi), ne upoštevajoč Alvina Leeja, kar je edino pravilno. Ob tem pa je sleherni strah odvečen, kajti Gooch je preprosto rojen za Ten Years After (ob argumentu, da Alvin Lee noče igrati več z njimi). Ima karizmo, je dinamičen in odličen odrski vodja! In spet se ponavljam, da Gooch pač rešuje skupino. Tehnično je Alvina Leeja presegel, to je jasno, prav tako, pa je še hitrejši, kot Alvin. Gooch ima izreden občutek, vse pesmi ohranjajo svojo jasno prepoznavnost in veličino. Skratka, sedaj ostaja le na vas, kateri odtenki vas bolj privlačijo. Tisti, skupine z Alvinom Lejem, ali novodobni z Joem Goochem.

Vse to dokazuje, da so trije pobje v skupini postali danes modri očaki, da jih je minila tista mladostniška razposajenost, razgrajaštvo, ki te sili k dokazovanju, ki te sili k tekmovanju in premagovanju boljših in ki te sili, da prideš na vrh. "Roadworks" je prelep dokument današnjih "modernih" Ten Years After, ki dokazujejo da igrajo kljub zreli umirjenosti še vedno na polno paro, da se jih drži še vedno tista znana odrska eksplozivnost, da se znajo odklopiti in ponuditi nepozabno mero zabave, po kateri so njihovi koncerti in njihovo ime, tako priznani. Skratka gre za dvojni koncertni album, ki smo ga zelo, zelo pogrešali. No in naposled le dočakali.