Thompson, Michael: Rivers Of Paradise

Za kratico TRW se skrivajo trije ameriški glasbeniki z bogatimi izkušnjami pri snemanju in igranju pop in rock glasbe. T označuje Michaela Thompsona, odličnega kitarista, ki ga poznamo že več kot trideset let kot veterana neštetih snemanj za morje slavnih in manj slavnih skupin in pevcev. Melodično rockovska skupnost ga pozna po prvencu iz leta 1989 z naslovom How Long. V devetdesetih je izdal dve solo plošči ("The World According To MT" in "MT Speaks"). Renome je dosegel z igranjem pri zvezdah tipa Shania Twain, Michael Bolton, Lionel Richie, Madonna, Cher, itd. Thompsona hitro prepoznamo po stilu in tonu in gotovo sodi med pomembnejše kitariste s svojega področja. R pomeni John Robinson, ki je izkušen kot le kaj. Poleg solo plošče "Funkshui" je igral na preko šeststo ploščah. Med odjemalci njegovih udarcev po bobnarskih kožah so na primer Michael Jackson, Lionel Richie, Eric Clapton, Seal, Steve Winwood in Barbra Streisand. W nas pripelje do Marka Williamsona, ki v triu opravlja vlogo glavnega pevca in basista. Nekoč je bil član skupine Bridge 2 Far, pozneje je posnel solo ploščo Time Slipping By za znano jazz usmerjeno založbo GRP (Grusin Rosen Productions), sodeloval pa je tudi z imeni, kot so Mike Oldfield, Freddie Mercury, George Harrison, Stevie Wonder, Steve Winwood, Jeff Beck, Elton John in Peter Frampton. Gospodje imajo radi klasični rock, oziroma rock and roll. Robinsonova povezanost s Thompsonom pa sega še v čase študija na Berklee College of music, ki je dal glabsenemu svetu prenekaterega šolanega virtuoza. Oba sta tudi igrala v orkestru (All star bandu) Davida Fosterja, slavnega kanadskega producenta in basista, ki je kriv za kariero The Corrs in Josha Grobana, če omenim samo nekatere njegove mlajše podvige. Sodelovanje pri skladanju skladb traja že več kot desetletje, zato sta Robinson in Thomposn za svoje skladbe našla Marka Williamsona, ki je svoje delo opravil solidno. Glasba na plošči Rivers of paradise je nekako v stilu skupin Led Zeppelin, Bad Company, Journey in Toto. Ni dvoma, da se trio TRW ni potrudil pri pisanju, igranju in snemanju skladb. Nekajkrat zazvenijo res bolj kot bleda kopija Journey iz najboljših let, vendar ti trenutki niso prepogosti. Skladbe v melodično rockovskem stilu so tukaj podložene kar nekajkrat z bluesovskimi vzorci, kar daje glasbeni prepotrebno svojstvenost in svežino. No, nekatere riffe ste gotovo že kje slišali (One Good Woman v uvodu zveni kot Boom Boom Johna Lee Hookerja), ampak kaj lahko leta 2007 dobite novega tudi od takih asov? Pohvaliti gre večglasno petje, ki spominja na najlepša leta Queen-ov, v dveh skladbah naredijo gostujoče pevke odličen gospelovski izpev, prijetni sta tudi predzadnja in zadnja skladba. Nekajkrat posežejo po menjavah ritmov, ki strukturo skladb hipoma poživijo, s tem se še najbolje reflektirajo dolgoletne izkušnje, ki so si jih pridobili kot studijski profesionalci. Le Mark Williamson je nekajkrat zelo na koncu z glasilkami. Njegov način petja je očitno tak, a zdi se mi, kot da so nekatere note zares na robu njegovih zmožnosti. To pa večkrat moti, kot pa prija. Melodije gredo sicer kar hitro v uho, kjer bodo ostale najmanj do njihove nove plošče, saj za Rivers of paradise trdijo, da ni zadnja. Bomo slišali!