Z ustanovitvijo lastne težko rockovske skupine Rainbow je legendarni angleški kitarski velemojster Ritchie Blackmore preklel funkovske eksperimente svojih bivših Deep Purple sotrpinov, kateri so se odločili nadaljevati naprej brez moža v črnem, ki je bil najbolj prepričan v svoj prav ter se skupaj z nekdanjim pevcem ameriške blues rockovske skupine Elf Ronniejem Jamesom Diom (pravo ime Ronald Padavona; 1942-2010), malim možem z velikim glasom, nenadoma podal v fantazijski svet gradov, vilincev, škratov, vitezov ter takšnih in drugačnih princes.
Prvotno bi v bandu morala biti tudi klaviaturist Matthew Fisher (ex-Procol Harum) in čelist Hugh McDowell (ELO), a se je Blackmore odločil, da ne bo ustvaril še ene rockovske superskupine. Ritchie, velik ljubitelj klasične glasbe in folka, ki je na idejo o imenu banda prišel med pohajkovanjem v priljubljenem kalifornijskem rock baru Rainbow Bar and Grill, je Diota in preostale Elf člane za katere je bilo značilno, da so bili vsi po vrsti nizke rasti spoznal, ko so bili ti koncertna predskupina za Deep Purple. Prvotno so bili člani Elf na čelu z Diom Blackmoreova spremljevalna zasedba, kar je odsevalo solistično obarvan naslov Rainbow prvenca, a so že kmalu postali konkreten band z jasnim in prepoznavnim konceptom. Omeniti je treba, da originalna Rainbow postava ni nikoli nastopila v živo.
Eden najboljših kitaristov in eden najboljših pevcev vseh časov sta še preden se je Blackmore uradno poslovil od Deep Purple že skovala načrte za Rainbow v katere sta nameravala zliti ves svoj romantični misticizem. Medtem, ko so bila Diotova besedila eden prvih težko rockerskih primerov pripovedovanja napetih fantazijskih zgodb o mističnih krajih, bitkah, začaranih stolpih, tiranih, uspavanih lepoticah in vitezih, ki so kasneje navdihnile številne power metalske skupine, je Blackmore na Rainbow prvencu končno uspel uresničiti tiste skladateljske ideje, katerih pri Deep Purple ni mogel realizirati ter vanje vcepil številne elemente klasicizma.
Poleg svoje tradicionalne zavezanosti bluesovski melanholiki in težkemu rocku, kar zaznamuje večino kompozicij na »Ritchie Blackmore's Rainbow« je večino aranžmajev zgradil na klasicistični šoli pri kateri se je po njegovih besedah najbolj zgledoval po izročilu legendarnega skladatelja Johanna S. Bacha. V tem obdobju se je tudi nekaj časa učil igrati čelo. Dio, kateri sicer ni igral nobenega inštrumenta, čeprav je Blackmoreu skorajda enakovredno pomagal pri pisanju posameznih aranžmajev, je bil s svojim mogočnim vokalnim pristopom za katerega je bil značilen izjemno širok razpon in izborna doza karizmatičnost, že tedaj neverjeten pevec in preprosto eden najboljših v zgodovini težko rockovske glasbe. Blackmoreova kompleksna kitarska tehnika in osupljiva sposobnost izumljanja inovativnih rifov so skozi celotno Dio ero Rainbow, začenši s tem albumom, omogočali številne nepozabne, epske trenutke.
Na »Ritchie Blackmore's Rainbow« so se nahajale marsikatere priljubljene klasike, ki še danes sodijo med Rainbow vrhunce, začenši z otvoritvenim zimzelenom »Man On the Silver Mountain«, katerega zaznamuje ikonoklastična in udarna kitarska fraza, katera poslušalca s pomočjo Diotevega epskega petja v trenutku posrka v jedro albuma. Intenzivno in dvigujoče vzdušje je zabeljeno z mogočnim refrenom, ki je prepojen z mističnim besedilom o človeku na skrivnostni srebrni gori. Ritchiejeva gastronomska kitarska solaža temperaturo vzdušja dvigne še za še pet stopinj navzgor, medtem ko učinkovita ritem naveza med bobnarjem Garyem Driscollom in basistom Craigom Gruberjem zagotavlja solidne ritmične nianse. Klaviaturist Mickey Lee Soule je v produkciji popolnoma podložen Ritchiejevi kitari tako, da je njegova podpora tu prej kot ne simbolična.
Nič manj energični težki rocker »Self Portrait«, kateri vsebuje za Diota razmeroma netipično introspektivno besedilo, je zaznamovan z mogočno bluesovsko kitarsko frazo ter odločnim bobnarskim stopnjevanjem. Diov markantni vokal skrbi za dvigovanje dramatičnega in nekoliko fatalističnega vzdušja, medtem ko Ritchie iz rokava mimogrede strese krajšo kitarsko improvizacijo. »Black Sheep of the Family« je priredba kultne prog rockovske skupine Quatermass (njihov edini hit), ki je bila Ritchieju tako všeč že v časih Mark III ere Deep Purple, da je svoje kamerade na vsak način želel (neuspešno) prepričati, da bi jo odigrali in uvrstili na naslednji studijski album. Glede na to, da so bili Quatermass vsestranska prog rock skupina s poudarjeno težko rockersko noto Ritchieju, Ronnieju in preostali tovarišiji res ni bilo težko iz originala narediti izjemno prepričljivo priredbo. Verjetno je imelo samo besedilo o 'črni ovci družine' veliko opravka z Blackmoreovimi notranji občutji med zadnjimi dnevi z Deep Purple. V osnovi je to ritmično poskočna skladba s prešernim, nekoliko hudomušnim vzdušjem in z bluesovskimi kitarskimi pasažami, medtem ko še ena fenomenalna Ronniejeva pevska predstava doživi vrhunec tik pred epskim časovnim prehodom v zaključnem delu.
Magnum opus celotnega albuma pa predstavlja nepozabni romantični ep »Catch the Rainbow« na katerem Blackmoreova keltsko-pastoralna kitarska melanholika ob Diotovem epskem petju in orkestralnih aranžmajih na melotronu doseže vrhunec. Atmosfera te z jokajočimi kitarskimi pasažami in melotronskimi valovanji zaznamovane mojstrovine je prežeta z nepopisno nostalgijo, katera doseže vrhunec v epskem večglasnem refrenu, medtem ko je Ritchiejeva zaključna solaža 'za žile rezat'; popolno zmagoslavje fantazijske romantike nad racionalizmom sivega vsakdanjika. »Snake Charmer« je energični težki rocker, kateri se ponaša z za Diota razmeroma netipičnim, erotično zasoljenim besedilom. Na njem vlada pospešen ritem prek mogočnih bobnarskih prehodov in Blackmoreovih kompleksnih kitarskih kitarskih meandrov, ki vrhunec doživijo v hitroprsti improvizaciji. Diotovo neverjetno petje iz razmeroma povprečnega težkega rockerja naredi zelo solidno stvaritev z epskim vzdušjem.
Romantična poslastica »The Temple of the King«, ki poslušalca vnovič popelje v fantazijski svet kraljev, čarovnikov, škratov in ukletih templjev, je s svojo pastoralno-starožitniško atmosfero skozi katero se vnovič pretaka keltska melanholika še eden izmed vrhuncev albuma. Mogočni orkestralni aranžmaji na melotronu delajo družbo presunljivim, jokajočimi kitarskim pasažam, katere črpajo navdih iz tradicionalne ljudske glasbe in vrhunec doživijo v melodramatični solaži. Medtem, ko Ritchie učinkovito menja med akustično in električno kitarskimi harmonijami, Dio s svojim dramatičnim petjem vnovič pričara romantično epiko, katere ne pojenja vse do konca te mojstrovine.
Gospod Blackmore ne bi bil svojevrsten posebnež, če ne bi na album uvrstil vsaj ene skladbe, ki slogovno nima kaj iskati na albumu in tokrat je to bazični rock'n'roller »If You Don't Like Rock 'n' Roll« na katerem je edina memorabilna stvar Diotov vokal, saj legendarni pevec še iz tako povprečne in minimalistične stvaritve, katera je utemeljena na plesnem klavirskem ritmu, ustvari spodoben in poslušljiv dosežek. Zimzelen »Sixteenth Century Greensleves«, katerega besedilo sumljivo diši po obračunu med Robinom Hoodom in nothinghamskim šerifom, ki je v stolp ravnokar zaklenil lady Marian, je tipičen pripovedni proizvod večnega pravljičarja Dia, ki je nedvomno navdahnil mnogo kasnejše Ritchejeve trubadurske pohode z lutnjo in pajkicami. Skozi Diotovo gromoglasno petje in Blackmoreove divje kitarske improvizacije epska atmosfera narašča iz minute v minuto, medtem ko ju podpira borbeno razpoloženi bobnarski marš, ki je v odličnem sozvočju z besedilom v katerem tiran doživi žalosten konec, potem ko se mu raja upre, po veliki bitki požge grad ter iz stolpa reši prestrašeno devo, nakar vampeža obesijo na prvo vejo.
Zaključna, v hitri tempo postavljena inštrumentalna mojstrovina »Still I'm Sad«, sicer odlična priredba legendarne skupine Yardbirds, na kateri naviti ritem vzdržujejo zvoki kravjih zvoncev, masivni Driscollovi bobnarski prehodi ter Ritchiejeve nasršene kitarske fraze, predstavlja še enega izmed zmagovitih trenutkov tega Rainbow prvenca. Na njem poleg moža v črnem, kateri se vnovič razmahne z noro kitarsko improvizacijo, v manjši, a zaznavni meri zablestijo tudi njegovi trije spremljevalni inštrumentalni tovariši, predvsem bobnar Driscoll, katerega je že kmalu po izidu tega albuma zamenjal veliko bolj sloviti bobnarski mojster -legendarni Cozy Powell.
Romantični Rainbow prvenec je še danes eden izmed najboljših trenutkov zlate naveze med kitarskim možakarjem v črnem in pevskim velikanom z majhnim telesom ter pričetek zmagovite, a kratkotrajne težko rockerske pravljice, katera se je žal končala še preden se je dobro začela. Glede na to, kako močna egota sta bila tako Ritchie kot Ronnie je bilo pravo presenečenje, da sta se že takoj tako dobro ujela ter pričarala tovrstno nepozabno magijo. Lee Soule, Gruber in Driscoll so bili dovolj kvalitetni glasbeniki, da so pomagali poskrbeti, da je Rainbow prvenec postal eden najboljših debitantnih albumov vseh časov, a premalo tehnično podkovani za Blackmoreovo perfekcionistično vizijo 'popolne' Rainbow postave, zato jih je odslovil že pred začetkom snemanja naslednjega studijskega albuma s katerim so se za večno zapisali med nesmrtne.
na vrh