Motorfire, so, ali zapišimo raje kar so bili, bend ki je združeval elemente klasične šole heavy metala, pa tudi hard rocka. Predstavniki revitalizma torej. V svojem delovanju, ki je trajalo dobra tri leta, je bend uspel spisati 10 skladb (11. z uvodom vred), ki pristale na studijskem prvencu »Rising Fire«. Ta je izšel sredi letošnjega aprila. Album, ki je v naše uredništvo prišel slab mesec po uradnem naznanilu skupine, da je prenehala z delovanjem, je dokument, ki jasno in neprikrito izkazuje velik potencial talentiranega heavy metal / heavy rock kvinteta iz Kobjeglave, z velikimi obeti za prihodnost Vendar? Nikoli ne reci nikoli. Nemara se vrnejo. Ne bi bili ne prvi, ne zadnji, če bi preklicali svojo (zagotovo prezgodnjo) glasbeno upokojitev.
Motorfire so predani zapuščini osemdesetih. Po aranžiranju in strukturi kompozicij, po slogovni izbiri vodilnih motivov in vodilnih melodij. Vokal je tradicionalno zapisan melodični pragmatičnosti, refreni temu primerno pompozno naravnani. Skupina kreše kitarske fraze po vzoru tradicionalne NWOBHM obrti. In pri tem ne skriva smelosti, ne talenta. Album »Rising Fire« je poslušljiv od glave do pete in skladbe stojijo že zavoljo dejstva velike srčnosti, s katero je pristopila skupina do njegove kreacije.
V splošnem zelo lep in soliden studijski prvenec nosi nekaj hibi, ki bi jih veljalo v prihodnje odpraviti. Skupina mora razviti boljšo metrična razporeditev besed v verzih, torej položiti več pozornosti na poenostavljanju verzov tako iztržiti iz vokala posledično še več melodičnosti. Druga reč, ki jo velja nadgraditi je pravilnejše jemanje verzov odpetih v angleščini. Skupina je zagotovo navdušena nad produkcijo klasičnih Def Leppard albumov. To se čuti v poizkusih produkcije spremljevalnih vokalov, kot tudi mestoma snare bobna, ki je posebej »globinsko« poudarjen v udarni baladi Miss You. Trdim da zvenijo Rising Fire »preklasično« metalsko in premalo klasično hard rockersko ali celo AORovsko za tovrstno produkcijo, čeprav spremljevalni vokali načeloma v refrenskih napevih povsem dostojno funkcionirajo, navkljub temu pa je vodilni vokal oziroma njegova barva skozi vokalni pristop obtežena z zaželenim prizvenom mračne teatralnosti, kar izpolnjuje zahteve žanra kateremu pripadajo Motorfire. Vsekakor godi točkovno opremljanje z vokalnimi harmonijami, vendar pa je tega elementa v aranžmajih le preveč na prvencu oziroma skupina z njim pretirava. Ob tem ne gre ne preslišati, kaj šele zanikati izjemne srčnosti, zagona, želje po dokazovanju kvinteta, kar seveda vseskozi obrača tehtnico v prid pozitivnemu rezultatu, ko nanese debata o studijskem prvencu. »Rising Fire« je lep studijski prvenec, poln smelosti spretnega rokovanja z instrumenti ter komponiranja, pa čeprav je nota začetniške naivnosti občutna.
Glede vokala je zanimiva in za slovensko sceno klasična ugotovitev znova ta, da pravzaprav edina skladba na albumu, ki je odpeta v slovenščini (z naslovom Demoni), prevzema pozornost pred skladbami odpetimi v angleščini. Gre za najbolj mračno skladbo albuma, kjer vokal iztrži največ agresije in zloveščnosti. To je torej nov dokaz, da je lahko raba slovenskega jezika temelj večjega iztržka avtorske samoniklosti. Na albumu pravzaprav ni kiksa v smislu komponiranja. Gre za preverjene in previdno odmerjene poteze glavnih »skladbopiscev« skupine. V tem oziru peša kakovostno v primerjavi z ostalimi skladbami albuma le ljubezenska power balada Miss You, kjer je solzavih izpadov tako v besedilih, kot napevih le kanček preveč in se prikrade v poslušanju občutek, da se skladba v refrenskih repeticijah nikamor ne premakne.
Element, ki je izstopajoč na albumu so zapeljivi riffi, ki prevzemajo v poslušanju na prvo žogo in zelo všečno položene kitarske solaže oziroma solaže v duelih obeh kitaristov, vključno z večkratnim okraševanjem kitarskih fraz z rabo harmonij v tercah. Kitarista posedujeta odličen občutek za pravilno razmeščanje not. Preprosto sledita (po potrebi) zelo učinkovito tudi aksiomu »manj je več«. V tem elementu so Motorfire lahko pravi vzor njihovim žanrskim sodobnikom na slovenskem, še spoebej tistim hard rock in metal zasedbam ter kitaristom, ki se večkrat spozabijo in v solažah demonstrirajo svoj »približek« Dragonforce kitaristoma namesto, da bi se raje osredotočali na vzdrževanje atmosfere, ki jo narekuje osnovna sporočilnost dane skladbe. Delo kitar in sama idejna vrednost kitarskih fraz ter aranžmajev za kitare je pravzaprav največja draž albuma »Rising Fire«. Tudi kar se produkcije tiče.
Ljubitelji klasičnih heavy metal zadušnic, zaušnic in antemov dobrodošli doma. Album »Rising Fire« obvezno preizkusite. Ne glede na to, da nosi album nekaj začetniške naivnosti, kar je povsem sprejemljivo, razumljivo in zategadelj za slovensko metal sceno že kar običajno, izkazujejo Motorfire na prepričljiv način smelost, angažiranost in velik začetniški polet. Gre za album, ki ne odkriva tople vode, ne prinaša glasbene revolucije, pač pa kolobari po delih preteklosti in se brezsramno spogleduje s klasičnimi, tudi pionirskimi rock in metal zasedbami. Motorfire so prej primerljivi z NWOBHM šolo, kot čim drugim. Vplivov Iron Maiden nikakor ne gre zanikati in »revival« elementov klasičnega metala je na albumu torej v občutnih presežkih. Vseeno pa je bend izkazal skozi kompozicije konsistenco in kakovostnih kolebanj med skladbami ni. To je tudi dokaz, da je skupina že v samem začetku izoblikovala slog, ki jo uvršča nesporno v žanr klasičnega heavy metala, oziroma med predstavnike njegovega revitalizma.
Ne glede na to, da je skupina uradno prenehala z delovanjem, verjamem da si bodo fantje premislili ter zgodbo o Motorfire na srednji rok obnovili. Ali pa na pogorišču le te, ustvarili temelje za nadaljevanje kariere z novo skupino. »Rising Fire« namreč uteleša navdušujočo glasbeno smelost talentov petih neukročenih žrebcev slovenskega krasa, ki jim je lik in delo klasične heavy metal zapuščine dobro znan.
na vrh