Nepredvidljivi kitarski virtuoz v črnem Ritchie Blackmore in pevski bog Ronnie James Dio, dve glasbeni legendi, ki sta z Rainbow prvencem v letu 1975 naredila več za razvoj in popularizacijo trdega rocka kot večina današnjih predstavnikov tega žanra stori v celotni karieri, sta bila odločna, da v letu 1976 zasedeta izpraznjeni prestol kraljev težkega rocka. Trenutek za to dejanje ne bi mogel biti bolj primeren; Blackmoreovi nekdanji sotrpini Deep Purple so v tem letu na neslaven način (začasno) razpadli, Black Sabbath so se po 'zaslugi' težav s pevcem Ozzyem Osbournejem nahajali v veliki eksistencialni krizi, enako bi se lahko reklo tudi za Uriah Heep, ki so v tem letu prebolevali odhod neponovljivega Davida Byrona, medtem ko se ideja o nastanku Whitesnake sploh še ni začela porajati v kotičkih možganov Davida Coverdalea.
Nekoliko zarjavelo težko rockovsko sceno so poleg Rainbow in Blue Öyster Cult tako reševale predvsem art rockovske skupine kova Queen, Rush in Wishbone Ash, medtem ko so se Judas Priest šele dobro pojavili na glasbenem zemljevidu. Popularnost žanra je bila tudi po zaslugi pojava novih glasbenih trendov na čelu z diskom, punkom in glam rockom v krajši krizi, vendar so bili Rainbow odločni, da s svojim drugim studijskim albumom »Rising«, kateri sodi v sam vrh njihovih dosežkov, negativni trend obrnejo navzgor.
V ta namen sta Blackmore in Dio najprej okoli sebe zbrala tri glasbenike, ki so bili sposobni dohajati njune egocentrično usmerjene skladateljske in lirične umotvore. Blackmore se je odpovedal preostalim članom Dioeve prejšnje zasedbe Elf in k sodelovanju pritegnil legendarnega bobnarja Cozya Powella (ex-Jeff Beck), nadarjenega basista Jimmya Baina ter univerzalnega klaviaturista Tonya Careya. Slednji je na svojih klaviaturah poskrbel za plejado klasicističnih aranžmajev, ki so še poglobili epsko in melodramatično naravo večine »Rising« stvaritev, medtem ko je na »Stargazer«, nosilni stvaritvi celotnega albuma, sodeloval Münchenski filharmonični orkester.
Ta nova Rainbow zasedba, ki je zvenela še veliko bolj udarno od prejšnje inkarnacije, je zdržala skupaj samo slabi dve leti, a dovolj, da je skupaj ustvarila nekaj najbolj briljantnih skladateljskih dosežkov v povesti težkega rocka, katerih je največ zaslediti prav na »Rising« ter njegovem studijskem nasledniku »Long Live Rock'n'Roll« (1978). Blackmoreov tradicionalni kitarski misticizem in klasicizem je Dio oplemenitil s svojimi vokalnimi mojstrovinami prek katerih je projiciral svoja fantazijska besedila o čarovnikih, vedeževalkah in vitezih.
Epska bomba »Tarot Woman« predstavlja izjemen uvod v album in enega izmed tistih neponovljivih presežkov trdega rocka, kakršen je lahko nastal samo v režiji nepremagljivega dueta Blackmore-Dio. Careyeva uvodna sintetizatorska solaža predstavlja enigmatično uverturo v udarno sekcijo, katero narekujejo Powellov bobnarski stampedo, Bainovo rožljanje bas linij ter predvsem Blackmoreova žgoča in obenem inovativna kitarska fraza. V trenutku, ko vpade Ronniejev gromoglasni vokal prek njegove pripovedi o skrivnostni vedeževalki nastane prava epska atmosfera z zmagoslavjem v veličastnem refrenu. Na tem legendarnem zimzelenu se lahko na vsakem koraku občuti, kako dobro naoljen in brezkompromisno udaren stroj so bili v tistem času Rainbow pod skupnim Ritchiejevim in Ronniejevim patronatom. Vpliv »Tarot Woman« na razvoj zgodnjih oblik britanskega težkega metala je bil prav tako izjemen in se ga lahko še danes sliši v nekaterih dosežkih tovrstnih skupin.
»Run With the Wolf« predstavlja začasen umik v nekoliko počasnejši tempo, a stopnja udarnosti se pod neusmiljenimi bobnarskimi krošeji in s pomočjo pekočih kitarskih pasaž s tem v prav ničemer ne zmanjša, medtem ko vnovič, predvsem v refrenu, prevladuje izrazito epska atmosfera. Ritchie s specifično vmesno kitarsko improvizacijo vnovič potrdi vlogo velikega kitarskega inovatorja, medtem ko Ronniejev vokal v ničemer ne pojenja s svojo tradicionalno, epsko gromoglasnostjo in borbenostjo. Na nič manj temperamentnem »Starstruck«, kjer Dio svojo pripoved o fatalni ženski zvijačno zakamuflira v še eno mistično prigodo, je prek navala duhovitih kitarskih fraz moč občutiti tudi Blackmoreove blues rockovske korenine. Udarno-maščevalni refren izstopa med številnimi kitarskimi variacijami s katerimi Ritchie 'premaže' Powellove brezkompromisne bobnarske prehode. »Do You Close Your Eyes«, kratki, a ikonoklastični trdi rocker, v ospredje porine mogočno kitarsko frazo, medtem ko Ronniejev razdraženi vokal posrečeno izgrajuje dramatično vzdušje z vrhuncem v epskem refrenu.
Najboljši trenutek na »Rising« pa predstavlja epska mojstrovina »Stargazer«, Blackmoreov in Diov imeniten odgovor na Led Zeppelin klasiko »Kashmir« s katero jo družita predvsem sorodna kitarska fraza in podobna orientalsko-mistična atmosfera, ki poslušalca v trenutku vsrka v srčiko te mogočne epopeje. Tu art rockovska narava zgodnjih Rainbow zablesti v polnem sijaju. Ronniejeva fantazijska pripoved o čarovniku in njegovem mističnem potovanju do zvezd narekujejo uničevalni bobnarski krošeji in peklenske kitarske pasaže, medtem ko za klasicistično globino poskrbijo orkestralni aranžmaji filharmoničnega orkestra v navezi s Careyevimi simfoničnino zasoljenimi sintetizatorskimi linijami. Svečano-pompozno vzdušje doseže nove dimenzije v mogočnem refrenu, medtem ko v srednjem delu ne manjka niti inovativna kitarska variacija s pomočjo katere Ritchie še potencira vsesplošno epsko magijo. Še danes ni prav nobeno pretiravanje, če se »Stargazer« označi za enega najboljših dosežkov trdega rocka vseh časov in enega vrhuncev rock glasbe sedemdesetih.
Zaključno dejanje albuma, nekoliko fatalistični »A Light in the Black«, je speljano v udaren, kar se da hitri tempo in tu se lahko vnovič občuduje izjemna kohezija med posameznimi člani te neponovljive Rainbow zasedbe. Gromovniški Ronnie vnovič poje kot 'letalo', medtem ko ga spremlja Powellov bobnarski stampedo in Blackmore ne varčuje z rafali za tiste čase izrazito brutalnih kitarskih pasaž. Tudi Carey si vmes privošči prebrisano sintetizatorsko solažo s katero dokaže, da je bil eden izmed najbolj spregledanih klaviaturskih inovatorjev svojega časa. Skozi pospešeni tempo speljani virtuozni inštrumentalni vložki kompozicijo razširijo za še najmanj enkratno dolžino, a še danes zvenijo zabavno in inovativno. To je bila ena tistih ključnih kompozicij, ki je prispevala, da so kasnejše težko rockovske skupine začele igrati čedalje hitreje in udarnejše.
»Rising« je bil že ob izidu prepoznan za mojstrovino težkega rocka, z leti pa je njegova veljava samo še zrasla, zato je prav, da se enega izmed dveh najboljših Rainbow studijskih dosežkov ob sleherni priložnosti ustrezno počasti. Žalostno je, da sta dva glasbenika, ki sta sodelovala na tej studijski klasiki že pokojna (Dio in Powell), medtem ko se je Blackmoreu na stara leta 'strgal film' ter se je odločil postati moderni Robin Hood, kar pomeni, da »Rising« stvaritev od mož, ki so sodelovali pri njihovi stvaritvi dandanes skorajda ni več možno slišati v živo. Egotripi med možem v črnem in malim možem, mogočnega glasu so v letu 1976 žal postajali vse pogostejši in njuno sodelovanje se je v naslednjih dveh letih počasi začelo krhati. Blackmoreu so namreč začela presedati Diova 'Tolkienovska' besedila, medtem ko je pevski gromovnik že na splošno v svoji družbi slabo prenašal egomanijake številnih ekscentričnih navad.
na vrh