Glede na dejstvo osemletne pavze, je kar presenetljivo spoznanje, da "le" po dveh letih skupina že izdaja novi studijski album. To pot so mu nadeli naslov "Rising". Če primerjamo naslova obeh albumov, pravzaprav sporočata enako poanto. Great White so pač znova čvrsto poprijeli uzde in z ostrogami spodbodli svojega morskega psička. "Rising" je logično nadaljevanje zgodbe z "Back To The Rhythm".
No vseeno pa stojita albuma v občutnem razkoraku. "Rising" je precej bolj "svetel" in optimističen album, kot njegov predhodnik. Great White so nanj vrnili znova več hudomušnosti, razuzdanosti in brezbrižne igrivosti. Če je bil Back To The Rhythm silno čuteč, osebno izpoveden album, ki ga je odlikovalo temnejše vzdušje nabito z melanholijo in hrepenenjem, je "Rising" precej bolj lahkoten, bolj sproščen, manj obremenjen in bolj neposreden album. Če se ozremo že samo po bolj umirjeni pol akustični Only You Can Do lenega jutranjega izpostavljanja prvim sončnim žarkom, po razburkani noči, le ta nikakor ne dosega tako globokega pečata osebne izpovedi, kot npr. How Far Is Heaven iz albuma "Back To The Rhythm", kjer si lahko skozi Rusellov vokalni pristop dejansko začutil bolečino.
V skladbi kot je Down On The Level in kitarski frazi s klasičnim vzgibom funky bluesa inkorporiranim zvito udarno rockovsko, bi se zagotovo posrečeno znašel tudi sam presvetli Glenn Hughes. Russell je na "Rising" znova neverjeten. Z vokalom deluje kot kameleon. Pristopa mojstrsko subtilno, ko je potrebno poudariti "blue" kontakt, ali izpreže "Plantovsko", ko je potrebno dvigniti nivo energijo in stresti plaz testosterona v udarnejših trenutkih albuma. Skratka, tudi to pot je vokal Russella eden najpomembnejših členov, ki postavlja tudi na novem albumu, Great White na posebno mesto klasičnih hard rock dinozavrov, najvišjega kakovostnega ranga danes delujočih skupin. Album se odpre melodično in pospešeno, v skladu s pričakovanji, skladba Situation je idealni naslov za vzpostavitev prave delovne temperature, ki poganja vzmetenje tega albuma. Rockovsko ostrino podkrepi All Or Nothing, ki po izbranih vodilnim motivih kvalitativno izstopa na celotnem albumu. I Don't Mind je pričakovan trenutek ležerne streznitve, po uvodnem galopu, kjer prevzema središče pozornosti Russell, skladba pa ponuja posebno draž albuma, zaradi izpostavljene vgraditve tolkal.
Great White ostajajo tudi z "Rising" pojem odlične žmohtne produkcije izrednega medsebojnega dopolnjevanja gradnikov posameznih elementov. Album poseduje naraven in živ zvok, Great White pa delujejo najbolj zmagovito ravno takrat, ko pristopajo povsem neposredno, brez ovijanja zvoka v posebne efekte. Hvala Lardieju za njegov čarobni kitarski dotik! Mož se izraža kratko, jedrnato in jasno. Kitarski motivi in solaže, so tako posledično še bolj izpostavljene in na poslušalca, še močneje učinkujejo v smislu, da zapustijo še intenzivnejši pečat. Vsekakor ta sočnost zvoka podkrepljuje dodani minimalizem klaviatur ozadja Great White, pa vzpostavljajo tisti tipični svojevrstni izraz klasičnega hard rock sporočila z blagim dodatkom "southern" začimbic.
Ne poznam ozadja pogojev, na katere je vezana skupina ob podpisu pogodbe s Frontiers Records in koliko so morali Great White s svojim novim albumom, na ta račun hiteti, a denimo skladba Loveless zelo nesramno povleče na Here Comes My Head Again iz predhodnega albuma. Prav tako sem samo odšteval dneve, kdaj se bodo lotili Great White kake Rolling Stones priredbe. In točno to smo dočakali z "Rising" in bonus skladbo Let's Spend Night Together. Znano je, da je Russell že v preteklosti rad, z akcentom vijuganja v jemanju verzov sem in tja, "povlekel" na Jaggerja. Zanimivo je to, da pravzaprav zaradi umirjenosti albuma v zaključnem delu z Only You Can Do in My Sanctuary, deluje v tem primeru priredba Rolling Stones zelo hvaležno, saj vrača v pomembnem zaključku albuma znova nekaj več rockovske neposrednosti in trdote. Vendar tudi ta poteza blago opominja, da "Rising" ne poseduje več takšne svežine kot njegov predhodnik in da so osnovne ideje zasnov skladb tega albuma manj zanimive in ne več tako "izvirne" kot na "Back To The Rhythm". Kljub temu je to tipičen Great White album, s katerim skupina enkrat več odločno potrjuje svojo vrnitev med žive pred dvema letoma, uspešno ohranja tradicijo klasične Great White hard rock veličine, izreden element zrelosti, kot posledica velikega znanja in bogatih izkušenj, pa je tudi to pot garant visoke kvalitete, ki jo terjamo od Great White. Fantje samo nekaj vas bi prosil. Kanček več pozornosti pri izibiri naslovnic za vaše albume v bodoče, kajti "Rising" naslovnica deluje prav "indie" nespodobno.
na vrh