Arch Enemy: Rise of the Tyrant

Zadnja plošča švedskih prvakov melodičnega death metala, Doomsday Machine (2005) je bila njihov najambicioznejši izdelek dotedaj, in hkrati tudi njihov najbolj uspešen album, ki jih je zavihtel med velika imena metala. Fene je sicer razdelil na dvoje – na tiste, ki so pogrešali "old-school" Arch Enemy zvok in na tiste, ki jim je bila odlične produkcija genijalnega Andyja Sneapa všeč – a pomanjkanje kvalitete izdelku ne gre očitati. Kmalu po izdaji plošče je skupino zapustil kitarist Chris Amott, ki ga je sicer zamenjal odlični Fredrik Åkesson (sedaj pri Opeth), a neverjetno energijo bratov Amott so mnogi pogrešali. Pred nekaj meseci pa je počilo – v bend se je vrnil Chris! Povrh vsega pa so Arch Enemy za svojo novo ploščo zaposlili producenta svojih prvih štirih albumov, Fredrika Nordströma. Obeti so bili še kako veliki.

Rise of the Tyrant jih po nekaj poslušanjih še kako uresniči! Gre za eno najboljših plošča Arch Enemy diskografije! Ne gre sicer pričakovati vrnitve k staremu zvoku zasedbe iz časov vokalista Johana Liive, a Fredrik je uspel iz dekleta in fantov izvleči najboljše. Trademark zvok iz albuma kar bljuva, kvaliteta materiala in igranja pa je še izboljšana. Inštrumentalno zvenijo Arch Enemy z vsako izdajo za korak višje. Rise of the Tyrant v ospredje potiska enega najboljših kitarskih dvojcev ta hip, brata Amott (Bonded by Blood, he he…). Kemija bratov je fantastična, album je nabito poln ubijalskih leadov, harmoničnih pasaž, shred perfekcije, melodičnih riffov in duelnih solaž, zaradi katerih zakrvavijo ušesa. Nekateri so Doomsday Machine očitali prav neizvirne riffe. Strah, da Rise of the Tyrant napako ponovi je odveč – kitarski deli na albumu so nekaj najboljšega kar sta brata izstisnila iz sebe. Tudi ritem sekcija blesti v polni luči, predvsem se izkaže Daniel Erlandsson z živalskih bobnanjem polnim norih prehodov, blast beatov in ultra hitrega brcanja po duplah. Morda bi lahko rahlo pograjali to, da je Nordstrom tokrat prostor namenil predvsem kitaram, ritem sekcijo pa rahlo zanemaril, predvsem je velika žalost, da je bas odličnega Sharleeja D'Angela skoraj povsem neslišen, a okusi so različni in nekomu bo to všeč, spred drugemu pa ne. Osrednja figura benda pa je karizmatična vokalistka Angela Gossow. Po odhodu Liive so Arch Enemy mnogi očitali, da je ženska vokalistka le iskanje pozornosti, vendar pa Angela z vsako novo izdajo dokazuje, da je vsakič boljša in da se lahko zlahka kosa z moškimi growl vokali. Veseli dejsto, da je na Rise of the Tyrant njen vokal izredno naraven in organski, in tako v nasprotju z vokalom Doomsday Machine, polnim efektov in "layerjov", pride zares do izraza. Srditi vokali so mogočni in brutalni, a hkrati Angelina besedila tudi čustveno interpretirajo. Najsvetlejša točka albuma Rise of the Tyrant pa je neverjetna uravnovešenost brutalnosti in melodičnosti, ki tako dobro ni zvenela že vse od prvenca Black Earth (1996) ali njegovega naslednika Stigmata (1998). Ko 50-minutno obleganje naznani zračna sirena v uvodu komada Blood On Your Hands, ni časa za iskanje zavetja! Rise of the Tyrant neusmiljeno bombardira z rušilci, ki se vrstijo eden za drugim, pa naj bo to The Last Enemy, I Will Live Again ali pa odlični inštrumental z izveserijskimi neoklasičnimi pasažami neustavljivih bratov Amott. Slab trenutek albuma je le en – v The Great Darkness stlačijo zborovsko petje, ki zveni posiljeno, nepotrebno in povsem iz mesta.

Rise of the Tyrant je prav gotovo ena najboljših metal izdaj letošnjega leta. S surovo energijo, intenzivnostjo, ki odpihne možgane, blestečimi kitarama in rohnečo Angelo, potisne konjsko dozo adrenalina direktno v aorto. Priklonite se! Vstaja tiran!