Veterani hard rocka iz Velike Britanije, izvrstni in edini Thunder, se po dveh letih vračajo z novim, enajstim studijskim albumom »Rip It Up«. Pred leti je kazalo, da je skupina zaključila z delovanjem, vsaj takšne uradne napovedi smo prejemali po izdaji albuma »Bang!« (2008). Roko na srce, »Bang!« je dejansko deloval nekoliko utrujeno, skupina pa idejno blago iztrošeno, čeprav je govora o solidnem izdelku. Očitno je ustvarjalna pavza skupini krepko koristila. Leta 2011 so se Thunder na veliko veselje oboževalcev znova združili. Tako smo leta 2015 prejeli izjemni povratniški album »Wonder Days«, njegov naslednik »Rip it Up« pa izvrstno kreativno razpoloženje, ki vlada na zrela leta v skupini, uspešno zadržuje.
Thunder so ena tistih skupin, ki se očitno v srcih ne zna postarati. Še vedno ustvarjajo tisti lucidni hard rock, nabit z malho iskrivega črnega humorja, ki je v sončni galaksiji absolutno specifičen in se lahko porodi le na tleh Velike Britanije. V tem oziru so, kar se poezije tiče, Thunder zelo blizu njihovim starejšim vzornikom Deep Purple. Težave so vedno iste. Bitke s skušnjavami posameznika na vsakem koraku: alkohol, droga, potem pa seveda kup žensk, ki mešajo štrene v dnevnih življenjskih situacijah. Thunder so tudi polni samoironije in znajo na moč prisrčno briti norca iz samih sebe. Njihov humor je res strupen in nalezljiv. Takšna je lenobno zibajoča in s ščepcem pop karizme ozaljšana zaključna There's Always a Loser, temu elementu se nikakor ne izogne niti She Likes the Cocaine, vsekakor pa se že sam album odpira v takšni maniri z nalezljivo in radoživo zbadljivko z impresivno vodilno kitarsko frazo v skladbi No One Gets Out Alive. Tudi vokal se je Dannyju Bowesu skozi leta nekoliko stanjšal in tako na trenutke blago spominja na svojega »zloglasnega« rojaka Iana Gillana iz časov Deep Purple osemdesetih, pri čemer je barva bližja Steveu Overlandu (FM), vsekakor pa ne tudi pristop do vokalne interpretacije oziroma načina petja, ki je povsem druga štorija.
Tudi »Rip it Up zastopa« enajst skrbno izbrušenih in v aranžmajih jedrnato definiranih skladb z izdelano prehodno navezo medsebojno obče spravljivih kitic in refrenov. Je neverjetno fluiden in dinamičen album. Produkcijsko zadržuje vrlino organskosti in pristne koncertne vibracije, kot da bi skupina igrala komade drugega za drugim po vzoru koncertnega nastopa v studiu in pri tem imela vsega en poizkus, tako kot so snemali v starih časih, ko so poznali samo analogne zvočne trakove. V skladbe je znova primešana jasno zaznavna prvina bluesa, ki jo je skupina v svoj izraz že davno tega mojstrsko prenesla iz zapuščine »white blues booma«, ki je zanetil konec šestdesetih pravi požar ne le na tleh Vike Britanije, pač pa tudi drugod po svetu. Obenem so Thunder znova polni visoko inteligentne muzikalnosti in v tej prvini briljirajo ob iskanju pravih rešitev, ki jih skrbno polagajo na prava mesta v kompozicijah. So trenutki, ki potegnejo na delo in lik Free (Another Life), še prej pa na Led Zeppelin, kot je denimo vodilna fraza skladbe The Enemy Inside, prav tako pa dolgujejo zahvalo za navdih omenjenim rock'n'roll gigantom na dveh prehodih znotraj skladbe Heartbreak Hurricane, kjer pravzaprav hudomušno namerno zapeljejo proti razvoju vodilne fraze v končnem delu Led Zeppelin klasike Kashmir.
Melanholija, porogljivost in »party time« v izrednem dialogu polnokrvne spravljivosti. Vseskozi prvinska rock'n'roll udarnost, perfektno uravnovešena s trenutki melanholične zadržanosti, ki jih nizajo mehkejše figure komponiranja. Rip It up je izvrstno zabeljen, idejno razgiban in komponistično definiran novi album, ki prinaša vse prave zaščitne znamke ekspresivnega i nnalezljivega učinkovanja glasbene recepture enih in edinih Thunder.
Thunder - No One Gets Out Alive (uradni video):
na vrh