Crazy Lixx sodijo v švedski zbir zasedb, ki so s svojo pojavo sooblikovale pojav imenovan "The New Wave of Swedish Sleaze". Tu so bili še Crashdïet, Hardcore Superstar, Babylon Bombs in Vains of Jenna. Seveda so se bendi med seboj potem slogovno oddaljili, Crazy Lixx pa so prav tako urezali svoj slog.
Crazy Lixx imajo že dva odlična studijska albuma v žepu. Glede na njuno izpiljenost so bila pričakovanja v zvezi z novim »Riot Avenue« seveda visoka. To pot pa so Crazy Lixx servirali na trg album, ki diši po začetkih njihove kariere bolj kot kdajkoli. Torej so se podali v ero pred izdajo prvenca iz leta 2007 imenovanega »Loud Minority«. To pomeni, da so slekli kontroliran zvok predhodnih albumov in vrgli še več jajc na pladenj. Poskrbeli so za jasno konotacijo nesramnosti in umazanije, kar absolutno godi njihovemu zunanjemu stasu in glasu. Z »Riot Avenue« so Crazy Lixx znova popoln party time bend, ki še vedno nikakor ne skriva vplivov Def Leppard, kot tudi Kiss, brcajo pa v čelo bolj neposredno, kot kdajkoli (če gledamo samo primerjavo vseh treh studijskih izdaj). Dodali so torej svojemu zvoku več umazanije primarnega rock n' roll drivea.
Novost dne je ta, da se je skupini pridružil še en kitarist, ki nosi umetniško ime Edd Liam. Na »Riot Avenue« je zasedba citirana kot kvintet, vendar pa so danes obsojeni na iskanje nove ritem sekcije. Kmalu po snemanju albuma, sta skupino namreč zapustila bobnar Joey Cirera in basist Loke Rivano. Očitno se urok nadaljejuje glede stabilnosti Crazy Lixx postave. Pa vendar. Dokler je v njej prvo grlo in ustanovni član Danny Rexon, bodo Crazy Lixx vselej z nami. Prav novi slog še izdatneje godi Rexonovemu vokalnemu pristopu. Njegov dotik napeljevanja na skušnjavo, nagajivih nagovorov lahkoživim puncam, ki ga plemeniti grlena kontura, katera potencira občutek nebrzdane porednosti divjaštva neukročenih žrebcev, ki ne mislijo sestopiti s stopalke na plin globoko zarinjene v avtomobilski poden, prihaja prav na »Riot Avenue« bolj do izraza, kot kdajkoli doslej.
Ti Švedi posedujejo občutek za melodično nalezljivost v krvi. Niso edini, niso prvi in niso zadnji. To je pač Skandinavska šola, ki ne zataji! V produkcijskem smislu gre za najtrši album skupine do tega dne, deloma zahvaljujoč integraciji še ene kitare ter že omenjenem dejstvu, da je zvok namerno manj kontroliran ter tako pridobiva poudarek na živosti. »Leppardesk« nikakor ne manjka, na to opozori že otvoritvena Whiskey Tango Foxtrot, ali Heatseeker, da ne omenjam strupeno spevnega refrena Sweet, Bad & Beautiful medtem, ko bi skladbo Riot Avenue lahko sodila na Kiss album druge sredine osemdesetih. Torej na albumu je vse polno hit single potencialov, bend pa je za prvi predstavitveni izbral preverjeno pospešeno brco v zobe imenovano In The Night.
»Riot Avenue« je album, ki vas bo silil v erektivno stanje. Crazy Lixx dokazujejo z njim, da so uspeli opraviti na izvrsten način blag slogoven odklon od predhodnih dveh albumov in se spogledati s svojim koreninami, ob tem pa zadržati vso svojo kredibilnost. »Riot Avenue« je tako polnokrvni Crazy Lixx album, ki zadržuje izjemen občutek melodične nalezljivosti, potentne rockovske drže ter prave »sleaze« konotacije. Skupina je dodala v svoj izraz tisto, kar je blago zatajila ob prvencu. Rockovsko goloto in umazanijo, v kateri se očitno počuti več, kot domačno! »Riot Avenue« je, kot tretji Crazy Lixx studijski album, torej drugačna zgodba. Ne bi pa nikakor čudilo, če bi se znašel v vlogi prvenca, ali bi izšel pred »Loud Minority«. Furiozno in bravurozno! Upajmo, da fantje čim prej sestavijo postavo na pet članov in se čim prej privlečejo na novo evropsko turnejo!
na vrh