Zgodba o Nibelunškem prstanu gre nekako takole. Tri vodne vile čuvajo zaklad zlata na dnu reke Ren (Rensko zlato). Le iz tega zlata je moč skovati čudežni prstan okrog katerega se vrti štorija. Pretkani zlobni in kaj hujšega, povrhu vsega še grdi škrat, ukani vodne vile polne deviške naivnosti, katerim je Wotan zaupal v varovanje skrivnost reke Ren in jo pobriše s prstanom neznano kam (Rheingold). Gromovnik Wotan zaradi tega na vrh Asgarda sila nejevoljen jezno cepeče z nogami, saj je moč prstana edina pot do nesmrtnosti katero bi si rad pridobil in ustvaril Valhallo. Kralj bogov se zaveda moči, ki si jo je pridobil grdi škrat in mu zato le z ukano sune prstan, ki ga sedaj zaupa dvema velikanoma (bratoma), da popazita nanj (Giants). A prstan nosi škratovo prekletstvo, ki zaslepi oba velikana. Prelije se bratska kri medtem, ko se jima ne uspe dogovoriti kako bi razdelila zaklad. Morilec se spremeni v zmaja (stvarnik naslovnice M. Mayer je mislil tudi na ta detajl in naslikal zmaju človeški izraz na obrazu). Sedaj vstopi neustrašni junak Siegfried (Sword), da ustreže željam bogov in končno postavi stvari na pravo mesto. Zmaj je tako pogubljen z neustrašnim zamahom Siegfriedovega meča (Dragon). Siegfried vzame nesrečniku prstan in mimogrede v samoobrambi opravi še s škratom, ki je Siegfrieda skušal le izkoristiti, da bi prišel do prstana (ah očitno so to pot s škrati sami križi in težave). Sledi junakova agonija (Liar ter pesem Murderer), ki zahrbtno umorjen prekolne Valhallo in bogove, tako da njegove besede spremenijo vse skupaj v živahno pogorišče (Twilight Of The Gods) iz katerega zrase nova Valhalla (germanska plemena so bila ena redkih, ki so verjela v umrljivost svojih bogov). Skupaj z Valhallo se rodijo novi bogovi, ki bodo tako ustvarili novi svet.
Če je bil "The Grave Digger" surovo razbeljena manifestacija najčistokrvnejšega germanskega metala, pridajajo z "Rheingold" grobarji v svoj izraz znova več epskosti in simfoničnosti. Nova plošča pomeni zato na nek način povratek k "Excalibur" iz leta 1999.
Grave Digger so pri pisanju ambicioznih orkestralnih aranžmajev spravili iz sebe najbolj simfoničen izdelek doslej, ki pa v ničemer ne zmanjšuje značilne neposredne agresivnosti in udarnosti skupine. Kar osebno najbolj cenim pri Grave Digger je izreden talent izbire odličnih scenarijev in režij pri upesnitvi izbranih konceptov. Tudi tokrat so z "Rheingold" več kot mojstrsko opravili svoje delo. V oživljanju scenarijev je malo tako prepričljivih skupin. Razjarjeni in poblazneli vokal v predrefrenih, je obdan z izvrstnimi večplastnimi back vokalnimi harmonijami v refrenih. Posebno pozornost so namenili Grave Digger srednjim delom, ki vrtoglavo obrnejo ujeto vzdušje. Orkestralni aranžmaji vstopijo tukaj v središče pozornosti, v njih je izraznejši tudi Chrisov "čisti" vokal (kadar se ga loti), Manni pa v teh delih z največjo skrbnostjo polaga skladno ležeče solaže vanje. Če je na plošči "The Grave Digger" in v obdobju, ko je bil še pri Rage, večinoma neustavljivo drvel vzdolž kitarskega vratu, je to pot prefinjeno sestavil solaže, ki so epsko oblikovane. Zavzeto epski Manni je tako prispeval pomemben delež k visokemu ambientalnemu vzdušju v pesmih! Eden najlepših primerov je Maidens Of War, kjer zaključi Manni svojo solažo s pesmi prilagojenim prehodom vzetim iz Wagnerjeve romantične opere oz. tetralogije Nibelunški prstan, ki se nanaša na njen tretji del imenovan Valkira (Valkira: spremljevalka bogov, bodisi na vojnih pohodih ali po njihovi smrti na Valhallo).Torej kopica različnih klimakterijev vas bo ves čas mrazila vzdolž hrbtenjače, voltaža klasične izbire rifov vzetih iz Grave Digger biblije, pa razčesnila še tako trdo metalsko butaro. Šus za šusem si sledijo pesmi. Baladic ni! Pesmi rangirajo od neumornih naspidiranih razbijačev (Rheingold, Giants, Liar) do srednje hitrih (Sword, Murderer, Twilight Of Gods, Maidens Of War), ki predstavljajo atmosferične vrhunce. Kjer se drama zaplete in je potrebno zveneti zlobno ali žalostno, Grave Digger resnično tako tudi zvenijo.
Nova Grave Digger klasika rojena! Grave Digger fani, nujno pridobite limitirano izdajo, kajti bonus pesmi Hero in Goodbye sta pravzaprav izgubljeni zgodbi in se neposredno nanašata na zgodbo o Nibelunškem prstanu. Zlasti Hero je fantastična pesem srednjega tempa lepo zabeljena z akustičnimi pasažami in fenomenalnimi orkstracijami.
na vrh