Dve leti po izdaji drugega albuma "Nord" je Siddharta dosegla vrhunec svoje kariere. In sicer z naslednikom, tretjim albumom po vrsti, preprostega, a zagonetnega naslova "Rh-" (2003). Že v samem čtivu, ki se nanaša na podrobnejši vpogled v sam album "Nord" (RockLine recenzija TUKAJ) je bilo ugotovljeno, da je Siddharta segla pri komponiranju tega albuma v prid profilacije kontrastov na relaciji poudarjanja kitarskih riffov, težnji po vse pogostejši integraciji programskih vzorcev in sintetizatorskih zaves ozadja, vključevanjem simfoničnih elementov, hkrati s tem pa je Tomijev pečatni vokal, prepoznavne karizme in barve pridobival na vse večji izpostavitvi.
"Rh-" je kopanje v smeri, ki jo je začrtal "Nord". Saksofon je praktično izgubil ves pomen. Siddharta pa je dodatno navila kitarski riffing, ki deluje že prav metalsko in v produkciji poudarja masivno zvočno zaveso. K tej so kontrastno napeli jadra zapolnitve harmonij zvočne slike z vključitvijo godalnega orkestra violin, viol in čel. Tudi piščali so našle še več prostora v aranžmajih in mračna ter ledenega piša polna atmosfera, ki jo je klical k življenju in udejanjal prvič koreniteje predhodnik "Nord" učinkuje na "Rh-" še bolj intenzivno in grabežljivo. "Rh-" ponuja še večji izkoristek zapolnitve zvočnega spektra, ki ga lahko dosega in ponuja programsko vzorčenje. To je integrirano v skladbah "Rh-" na še bolj prefinjen način.
Jani Hace je v času nastajanja albuma "Rh-" postal stalni član zasedbe. Toplo doneče bas linije in razgibano dinamičen slog izrednega občutka za implantacijo melodije, učinkovito polni prazen prostor, ki se poraja med riffi in bobni (nadvse učinkovita primera pomena bas melodij sta skladbi Rave ali Ciklon orka). V delih kjer je riffing umaknjen in je subtilna moč vokala poudarjena, je ravno Hacetova bas linija pomembnejši element, ki pomaga utelešati subtilnost in kontrastno moč preklopov vzdušij med motivi. Pravzaprav je ravno bas tisti poslednji dotik albuma "Rh-", z naravno zvenečimi kolaži, katerih je bil denimo "Id" (1999, RockLine recenzija TUKAJ) vse poln in so se fantje k njim čez sedem leti vrnili z albumom "Saga" (2009, RockLine recenzija TUKAJ).
Do te točke spisa, si lahko ustvarite vtis, da "Rh-" ni kaj prida poseben album, če lahko mnogo od tega kar ponuja, začutiš že z "Nord". A takrat, v obdobju nastajanja albuma "Rh-", se je skupina očitno znašla ob pravem času na pravem mestu, ki se zgodi le enkrat in nikoli več v karieri. Spravila je namreč od sebe album slovenskih generacij. Z uspehom, ki je dokončno kapitaliziral kvaliteto in komercialni potencial predhodnih dveh albumov skupine in tako definiral Siddhartin "magnum opus".
To ne pomeni, da je spravila skupina od sebe svoj najkvalitetnejši album kariere, pač pa najpomembnejši in album, ki ti s peresno lahkim skokom priveka iz zavesti na plano, ob asociaciji na besedo "Siddharta". Siddharta je tu svoje skladbe uspela v smislu doseganja komponistične jedrnatosti in kompaktnosti, ki ti utira pot, da prepričaš s plasiranjem same sporočilnosti lastne art ekspresije, združiti z optimalnim učinkom. Skladbe so optimizirane do te mere, da deluje album, kot bi zabijal hit za hitom skozi lastno minutažo. Prava zmes melodije, urbano začinjena s plasiranjem melanholičnih molovskih linij, jasnih in enostavnih trikov, s preprostim premoščanjem kompatibilnosti na relaciji kitica-refren, deluje preko albuma "Rh-" pravzaprav brez napake.
V teh pogojih je seveda izrazna moč prepoznavnega Tomijevega vokala dosegla maksimalni izkoristek, zato je emocionalni naboj njegovega petja toliko bogatejši, še bolj jasen in osnovni element, s katerim album "Rh-" pridobiva poslušalce na svojo stran. Produkcija je dodatno spolirana, zloščena, kontrasti še večji. Prisluhneš le otvoritvenemu Japan in vse je jasno. Vrhunec vzdušja dosega melodično dovršeni refren v navezi stopnjevanja atmosfere skozi kitico sestavljanke kontrastov agresivnega riffanja, složnih aranžmajev za godala, Tomijevega avtoritativnega vokala in kompaktne ritmike. In temu sledijo zapovrstjo pravzaprav vse "Rh-" skladbe, ki ne poznajo kakovostnega kolebanja. Bodisi izgubljena ljubezenska bitka Ring, Napoj z integracijo "B Mashina" piščali novega intenzivnega refrena. Sofisticirana in subtilno temačna balada Sim Hae čutnega podajanja verzov, kjer je preskok vzdušja na višji nivo v refrenu še dodatno izpostavljen. Tu je Kloner (v klasičnem izhodu vključen saksofon! - edini trenutek albuma), kateremu se v energiji približa Naiven ples v nadaljevanju, pa bolj duhovit trenutek albuma Rooskie, ki v zasnovi odstopa izmed materiala tega "hit na hit" albuma. Pa novi - srednje naviti atmosferični zgodbi Rave in Ciklon orka. Poltonsko agresivneje zasnovan riff, po zgledu Metalličinega Enter Sandman v T.H.O.R., ki bi z lahkoto zamenjal na poziciji št. 1 v razporedu skladb tega albuma skladbo Japan. Srednji del te skladbe (prehod med kitico in refrenom) se v energiji srhljivo temačnih razsežnosti (dialog kontrastov šepetavo-renčavega in diametralno nasprotnega vpitja vokalov) celo približuje nekaterim vzporednicam industrialcev Laibach v bolj žagajočih dneh ere svojega ustvarjanja. Refren skladbe T.H.O.R. je eden izmed najbolj intenzivnih trenutkov albuma "Rh-".
V definirani usmeritvi kovanja večine skladb albuma "Rh-", odstopa Venom, ki vsebuje kanček eksperimentalnega razgibanja, hkrati s tem pa ravno z več motivi, deluje kot trenutek, ko se cel album odvrti v dobrih štirih minutah glasbe.
Zanimivo je dejstvo, da Siddharta ni nikoli tako močna z Angleškimi verzi, kot s Slovenskimi. Prepoznavni duh skupine kaj hitro bledi, ko se ta skuša kosati z Angleškimi verzi. Tomijev vokal postane v takšnih razmerah vse preveč podoben drugim vokalom. Zakaj se je skupina odločila uporabe Angleščine v skladbah Marslander in Etna ne znam naravnost odgovoriti. Preprost odgovor pozna skupina. Bilo ji je bolj všečno. A nas diplomatski odgovori ne zadovoljijo, mar ne? Vselej že ne. Tomi je pač redek glasbenik v slovenskem prostoru, ki močneje definira podajanje sporočil v verzih skozi rabo Slovenskega jezika. Morda so Siddharta s tema skladbama preizkušali znova, kako bi se "Rh-" obnesel, če bi slučajno zašel na ušesa tujih poslušalcev.
Pravzaprav je album "Rh-" točka ustvarjalnega opusa skupine, kjer je ujeta energija Slovenstva v njem tako močna, da lahko o Siddharti govorimo, kot o nekakšnih slovenskih Heroes Del Silencio. Le, da je odsev španske biti, nadomeščen z bitjo Slovenstva, ki je kot takšna integrirana v rock glasbo skozi Siddhartin pristop silno prepričljivo. To je gotovo fenomen, ki dodatno poveličuje unikat te skupine. Potemtakem lahko zaključim, da obe skladbi ob koncu albuma še zdaleč ne dosegata intenzivnosti preostanka albuma, ki ga sicer vodijo Slovenski verzi.
"Rh-" je album, s katerim se skozi rock glasbo velika večina Slovencev (zlasti absolutnih glasbenih laikov) z lahkoto istoveti. Nastal je v času, ko je Slovenija dobesedno čakala nanj. Recimo temu, da je danes "Rh-" ponarodel album. Ob tem je v kvalitetnem smislu dorečen, jasno izdelanih figur vodilnih melodij, razgibanih vzdušij, bogatega kontrastnega preliva, s prepoznavnim značajem Siddhartine karizme, ki je prinesel skupini tudi neponovljiv komercialni uspeh. Skladbe v kakovosti ne nihajo, kot tudi ne v slogu in zvoku .V tem je "Rh-" svoj predhodnik "Nord" torej nadgradil z nivojem, ki ga dosegajo svetovne skupine višjega kakovostnega kalibra. "Rh-" so v Sloveniji splošno sprejeli vsi. Pravoverni rockerji niso mogli zanikati njegove kvalitete, različne generacije slovenskih japijev so se zgrinjale na Siddhartine koncerte, skupine je bila naenkrat polna televizija, radijske frekvence, krono svojega uspeha (ah ponavljam se!), pa je skupina požela z nastopom na razvalini Plečnikovega stadiona v Ljubljani, pred 30.000 ljudmi. "Siddhartamanija" je leta 2003, kot plaz "blitzkriega" zajela Slovenijo, ko je ta dobila enega najpomembnejših albumov slovenske rock zgodovine! Album "Rh-". Fantje pa v osnovi o vsem tem niti razmišljali niso. Le ustvarjali so tisto, kar jim je bilo v danem trenutku najbolj privlačno in zanimivo.
na vrh