Po zadnji realno gledano res precej preslišani hip hoperski plošči Plastic Beach (poprej smo bili z albumoma Gorillaz ter Demon Days bombardirani na domala vseh glasbenih kanalih, sedaj pa je videospotov precej manj), se je kolektiv skrivnostnih in vedno enigmatičnih glasbenikov, ki stavi na karto neotipljivih projekcij ter res sočnega popa, odločil iti za korak naprej. Med turnejo, s katero so promovirali zadnji plošček, so posneli še eno ploščo - The Fall - in poiskali svoj pobeg iz turnejske rutine. Del celote slednjega je tudi pričujoči singel, s katerim se vnovič vrača melanholični glas krhkega Damona Albarna na stare smernice, hipnotičnega izpovedovanja zgodb in uspavank bolečine.
Prav velikopoteznost je nekaj, s čimer smo se povsem navzeli popa in sprejeli normative nekoliko bolj pretencioznega predajanja klišejem mainstreama, ob tem pa se nismo počutili niti za ščepec slabo ali ceneno. Gorillaz so pri tovrstni manipulaciji čutov dobro poučeni in vešči, grandioznost pa se še vedno skriva v skrbno dodelanih detajlih. Tokrat je snovi za premlevanje obskurno malo - le dve kratki, a resnično dobro grajeni skladbi. Kot prva singel razpre skladba Revolving Doors. Skladba, ki spominja bolj na opus skupine Blur kot na Gorillaz, predstavlja res briljantni vrh njihovega tekstopistva, seveda pa ni mogoče ubežati primerjavi z res velikimi in bolj razvpitimi hiti - denimo s Stop The Dams, povsem svežim Hillbilly Manom ali pa z Dirty Harryjem ... Nekako se nakazuje en trend, ki postaja vse bolj evidenten, in sicer vsaka Gorillaz plošča je pisana na kožo enemu izmed osnovnih karakterjev imaginarne zasedbe. Prvenec Gorillaz je kazal barve Russella Hobbsa, Demon Days srčno plat kitarista Noodlesa, Plastic Beach je popolnoma v domeni Murdoca, The Fall pa senzualnega in občutljivega Stuarta 2D Pota. Tetraeder karakterjev je predstavljen na res lep in mističen (domala misteriozen) način. "Revolving doors in London to a foggy day in Boston... / I feel that I'm paused by all the pills / I seem to run out here / Revolving doors / It's stormy on the eastern sea board / He got silver up his night / He paid up for three / But got only two" poje krhki in sanjavi Stuartov glas, precej raztreščeno in mozaično spisano besedilo pa na res delikaten način postaja eno z naravnim tokom hipnotičnih kitar ter umirjenimi bobni. Prav Albarnov dotik razpoznavnih ter tako sladko zvenečih glasilk, ki se ziblje v sferah udobne nizke lege, sproščene ritmike ter tankih plasti skrbno negovanega zvoka, spenja vse adute, zaradi katerih je izjemnosti zasedbe Gorillaz težko oporekati. Nadaljevanje s skladbo Amarillo ne krši zapovedi popolne resignacije ter zenovske miline popolnega miru. Skladba, ki je na svoj počasen, a kot sami poudarjajo evforičen način kot balzam za dušo, ponuja rahlo reverbiziranov Damonov vokal na najboljši možni način. Brit pop se je prežarčil iz sfer tuzemskega v intergalaktični sektor počasi tekočega toka časa "The mountains all over / are waiting, / For kingdom come. / I got lost on highways / But don't ask me where I've been / Or what I've done. / Oh Lord, send me transmissions / Forgive me / for what I've become / The sun has come to save me. / Put a little love into my / lonely soul... / The sun has come to save me. / Put a little love into my / lonely soul... / Oh don't you know why / You need more love? / It's no desire" je celotno besedilo, ki nevsiljivo in predvsem nemoreče polzi skozi pore ponavljajočega, zibajočega ritma skladbe. Na skladbi ni ničesar preveč in nič ne manjka. Gre le za vnovičen splet srečnih naključij ali je na delu čista genialnost? Odgovor na to vprašanje prepuščam znova povsem vam, sam pa se tovrstnim sodbam v imenu lepe in večne glasbe raje odpovedujem.
Kot sem že pri izjemnem DVD-ju Slowboat To Hades napisal, da Gorillaz s svojim občutkom za popolnost presegajo ozke kriterije pop kulturne ponudbe in definitvno razvajajo do skrajnosti, ostajam pri tovrstnih ocenah tudi danes. . Če ste ljubitelj novodobnega popa, boste tudi po tem dejanju raztelesenja glasbe ter umestitve v binarni svet downloada lahko svoje življenje srečno sklenili in dosegli novo ekstazo. Tudi če te plati glasbenega spektra niste vajeni, pa vas bo vseeno doletel med vožnjo v vašem avtu, pa vam garantiram, da ne boste zapeljali s ceste ter z ogromno neprebavljivo pop kostjo umrli v hudih mukah. Gorillaz so mojstri mainstream meditacije in upajmo, da pričujoče dejanje ne pomeni postopne sublimacije ali slovo ter odhod za zastore glasbene zgodovine.
na vrh