Public Enemy: Revolverlution Tour 2003: Mklvfkwr - Manchester UK

Public Enemy so legendarna ameriška rap/hip hop zasedba, ki obstaja že od zgodnjih osemdesetih let dvajsetega stoletja. Glavne akterje znotraj zasedbe je združila ljubezen do hip hop glasbe in politike, še posebej nepravičnosti. Njihov neuradni vodja je bil Chuck D, ki je vedno znal najti kakšne nove načine za besedni napad na politično oblast. Skupina je že večkrat preživljala burna obdobja. Bili so obtoženi tudi rasizma (specifično naj bi bil kriv Professor Griff), ker naj bi bili odgovorni za izjave tipa: "Židi so za vse krivi." Ne glede na to kaj je bilo ali ni bilo rečeno, so Public Enemy v besedilih in z dejanji vedno zagovarjali enakopravnost za vse. Ravno to je bilo tako pomembno v njihovih liričnih sporočilih.

Public Enemy se na tem albumu ne izkažejo le kot rapperji, ki znajo verze iz sebe spravljati v izjemnem tempu, temveč pokažejo ljubezen tudi do rocka. Imajo namreč spremljevalno skupino, ki skozi ves koncert udriha hard rockerske melodije, medtem ko možje skandirajo svoje anarhistične verze. Odigrajo vse svoje najpomembnejše pesmi, dodajo pa tudi nekaj presenečenj, ki morda vsem njihovim pristašem ne bodo ravno po godu. Med koncertom Flavor Flav večkrat ponovi nov slogan skupine: "Make love, fuck war", gledalce pa prav tako ogovori z izjavo, da smo vsi ljudje enakovredni, ne glede na raso, vero,... Morda se zdi to nekoliko klišejsko, a take zadeve je vedno vredno slišati, da ne pozabimo, da smo vsi ljudje na Zemlji bratje in sestre. Skupina se na tem albumu res izkaže z veliko volje in energije, kar je res pohvalno, še posebej če pomislim, da gre za skupino, ki je na prizorišču že več kot dvajset let. Najbolj šibki trenutki na albumu nastopijo, ko Flavor Flav prevzame nastop v svoje roke in odigra nekatere zadeve iz svojih solo albumov. Flavor pač ne premore vsega kar lahko Public Enemy pokažejo kot skupina. Skladbe so bolj šibke, pogosto pa se umakne tudi spremljevalna skupina, tako da Flavor ostane sam, le z mešalno mizo. Tudi zvok je ena šibkih stvari na albumu. V glavnem je sicer precej dober, a od časa do časa se opazijo nihanja, ki bodo morda motila koga z bolj občutljivimi bobniči.

Ta živi album prikaže Public Enemy kot prave poslance za nenasilni upor proti vsevrstnim strupom, ki kazijo naš vsakdan, pa naj bo to politična oblast, televizijski programi, ki poneumljajo ljudi, ali kaj drugega. Ti dve zgoščenki lahko služita tudi kot idealni "best of" za vse tiste, ki zasedbe ne poznajo, a bi jo radi slišali. Public Enemy so predstavniki inteligentnega rapa, ne pa tistih smeti, ki jih vrtijo na MTV. Za njih ženske niso "hoes", ne vrti se vse okrog denarja in kičastih verižic. Izhajajo iz tiste raperske šole, ki se za nekaj zavzema, iz tiste šole, ki so jo ustvarili sami, drugi pa obiskovali. Še vedno razni Snoop Dog, Eminem, ali drugi takoimenovani zvezdniki izpadejo proti Public Enemy paglavci. Public Enemy so vedno bili in vedno bodo pojem rapa in hip hopa. Takšen bi ta žanr moral biti, ne pa površinski, kakršnega bi nam radi vsilil MTV, kjer očitno skušajo spodkopati kredibilnost afriških američanov, s tem, da vrtijo njihove najbolj neumne glasbenike. Public Enemy bi moral slišati vsak, pa naj bo katerekoli rase ali verske izpovedi.