Dva ključna trenutka za skupino je treba izpostaviti v obdobju zadnjih 9. let. Prvi je priključitev enkratnega kitarskega virtuoza in hitroprsta Roba Marcella v skupino, ki se je na uradnem izidu Danger Danger že predstavil leta 2005, kot del postave, ki je posnela koncertni album "Live & Nude". Druga pomembna stvar, ki je zaznamovala Danger Danger v zadnjem času, pa je vrnitev Teda Poleya v skupino. Da Ted Poley je tisti poba, ki je s skupino posnel prva dva studijska albuma in "Cockroach", ki bi moral iziti kot tretji po vrsti, a so se takrat stvari za skupino tako zapletle, da je to štorija, ki jo raje privarčujmo za drugo priložnost.
Paul Laine ali Ted Poley? To ne igra bistvenega pomena. Oba pevca sta odlična. Med njima so le nianse, ki pa se vseeno dobro čutijo v podobi Danger Danger albumov. Medtem, ko je Paul Laine rahlo nižje barvno intoniran, močnejši v srednji legi, kjer tudi najbolj učinkovito izkorišča raskavo drznost in predstavlja kanček bolj "grobega" pevca, kot je Ted Poley, ki obenem kreira v Danger Danger utrip obskurnosti, pa prinaša Ted Poley kanček bolj melodičen in čistejši vokal, usmerjen v učinkovitejši razvoj moči v višji legi, z obveznim rahlo raskavim robnim odtenkom (v najvišjih opomni na energijo Briana Adamsa), ki pa precej bolj funkcionira recimo v AOR žanru, kot vokal Paula Laine-ja. Poley je vrnil na novi album znova tisti pravi veseljaško razuzdani in nečimrni "party time" občutek s prvih dveh Danger Danger albumov, kjer znova uspešno funkcionirajo občasno "leppardovski" Oh-oh-oh" napevi v refrenih. Skupina pa ob tem na albumu "Revolve" ohranja modernejšo zvočno produkcijo (kristalno čisto, a obenem z živim žmohtom), kar je nadaljevanje s točke "Return Of The Great Gildersleeves".
Rob Marcello je velika pridobitev za skupino. Bruna Ravel se naposled lahko posveča le igranju bas kitare in produkcijskim obvezam. Marcello je fantastičen kitarist. Peklensko hiter, ki obenem ponuja izjemno kontrolo nad odigranim notnim črtovjem, v prstih nosi pravi adrenalinski naboj, njegova igra je vseskozi dinamična, polna iskrivosti in duhovitosti, z vključki okraskov mojstrske začimbe obešanja po tremelu ali potentnega zategovanja strun. Marcello v skupini pomeni seveda vnos energije z albuma projekta Rob Marcello in Frank Vestry (vokal) "Marcelo - Vestry", iz leta 2008 - RockLine recenzija TUKAJ. Marcello se je odlično vklopil v Danger Danger, Ravel pa mu 100% zaupa, saj se kitare na novem albumu niti pritaknil ni!
In material? Odličen v vseh pogledih. Vrhunci so v vseh skladbah po vrsti dlakocepsko izpiljeni refreni v smislu iskanja popolne melodične perfekcije v izpostavljanju vodilnih motivov. Danger Danger pač v njih opremijo popadljivi hard rock riff z večdelnimi vokalnimi harmonijami, ki obdajajo Poleyev centralno umeščeni vokal. Te harmonije iz več vokalov, delujejo v atmosferičnem smislu, kot bi se nahajal na stadionu ali v areni in bi utripalo celo občinstvo v eno skupino na odru. Grabežljivo! To je tisti blagi "leppardovski" utrip, ki ga je težje najti na novih albumih skupin, kot iglo v senu. Če ne prej vas bo v to prepričala skladba F.U.$! Def Leppard, če ne že prej na albumu, pa v tej skladbi, pač ni mogoče preslišati.
Sicer skladbe kar tekmujejo med seboj katera bo kateri prevzela primat ali pozornost na albumu. Začenši s prvim vrhuncem albuma, ki ga predstavi That's What I Am Talking About! Ta nosi enega najbolj podkožno popadljivih vodilnih melodij v refrenu na albumu. Tej parira na albumu enakovredno Hearts On A Highway na poziciji št. 4, ki bi brez težav lahko bila prav tako otvoritvena skladba albuma. Skratka vsaka ušesa imajo svojega pleskarja. Skladbe so namreč optimalno oblečene in opremljene z veliko mero perfekcije, v kateri ni težko čutiti, da so srca članov skupine uglašena na enak frekvenčni utrip in da jim bijejo za enako stvar. Zato je tudi "Revolve" v vsem neverjetno prepričljiv album v vseh osnovnih atributih melodičnega hard rocka, ki jih zahtevamo, da lahko nadenemo albumu brez dlake na jeziku pridevnik "vrhunski"!
Ko sem že omenil, da bi Poley odlično funkcioniral tudi v čisti AOR zasedbi, vedite, da vas bo refren Killin' Love zaradi tega dobesedno ubil. Danger Danger so tu na albumu, kot bi vedeli, kaj je potrebno, da poslušalcu požene dlake na koži pokonci, umesili pečatni dotik klaviatur. Te so največji krivec za ta Danger Dangerovski AOR moment albuma, ki je poglavje zase na albumu in hkrati še en vrhunec na "Revolve". Sledite tudi dramatičnemu izhodu v tej skladbi med golim kontrastom mojstrskega trika studijske produkcije, ki ga ustvarjajo klaviature in topovski "snare" boben.
"Revolve" je album, v katerem brez težav začutiš energijo, ki je neokrnjena in te odstreli naravnost na studijski prvenec skupine in brez težav pomaldi skupino za 20. let, ko te odnese v preteklost. In vendar obenem poseduje izjemno zrelost, več kontrole, še več jasnega fokusa in prepričljive realizacije le tega, kar seveda prinašajo izkušnje. Da je album ohranil nivo najboljšega kar Danger Danger lahko sploh spravijo od sebe, se imamo zahvaliti tudi dejstvu, dolgega premora 9. let, v katerih je album nastajal. Ob tem je vredno izpostaviti albumu v prid še fascinantni baladi Never Give Up in Fugitive, ki enkrat več opozorita, da so najmočnejše skupine tiste, ki jim uspe prepričati poslušalca z balado. Ta pa mora biti dramatična dovolj, da prekrije (za hard rock princip) obvezno udeležbo priokusa patetike, kar Danger Danger z lahkoto presegajo. Album se zaključi v polno pretočni dinamiki in na novem atmosfričnem vrhuncu, s še eno pompozno rokerico ujeto v Dirty Mind. Gre za tipično Danger Danger klasiko, z izpostavljeno riffovsko energijo rock glasbe in porednim besedilom, kot se šika!
"Revolve" bo poslastica za prave Danger Danger fane, kot tudi vse, ki se kurite na melodični hard rock princip. Obvezni nakup v tem primeru. Pojedli ga boste v enem kosu, tako odlično združuje elemente arensko atmosferične pompoznosti, rock riffovske adrenalinske naglice, izpostavlja tradicionalni prirojeni občutek skupine za kovanje perfektne kompaktne vodilne melodije, vnaša pa s Poleyem, blago sapico AOR protetike, kar je pač povezano s samo energijo, barvo vokala in pristopom petja, tega odličnega pevca. Torej dovolj blebetanja! Danger Danger so spravili od sebe še en album, ki nudi vse o čemer pravi oboževalec te skupine lahko le sanja. In to pot so sanje resničnost. Upajmo, da Danger Danger ohranijo svoj visok kreativni galop in nas osrečijo z naslednikom "Revolve" prej kot v 9. letih. "Revolve" je eden glavnih kandidatov za album leta 2009 na področju izdaj, ki sodijo v žanrski rang melodičnega hard rocka!
na vrh