Kaj se zgodi če združijo moči trije hardrockovski mišičnjaki, da ne rečem kar titani hard rocka? Deen Castranovo, sicer bobnar AORovskih prvakov Journey, nadalje Doug Aldrich zdajšnji Burning Rain kitarist in nekdanji kitarist zasedb DIO, Whitesnake ter preveč da bi našteval, pa Jack Blades, sicer basist in pevec še enih znamenitih »west coast« AOR veteranov Night Ranger. Nora kombinacija.
Izbrali so ime Revolution Saints, tako je naslovljen tudi njihov studijski prvenec. Skladb je kar 12. Tu je nekaj faktorjev, ki so v skoraj rekordno kratkem času vplivali na hiter nastanek albuma. Izkušnje, kilometrina, rutiniranost in nad vsem izjemen komponistični talent vseh treh glasbenikov, ki so vzpostavili v medsebojnem sodelovanju izredno ustvarjalno kemijo. Svoj lonček sta na albumu pristavila še gostujoča člana zasedbe Journey in sicer vokalist Arnell Pineda in seveda eden najfascinantnejših kitaristov ere rocka Neal Schon.
Album »Revolution Saints« je izdelek, ki najmočneje asociira na glasbo skupine Journey. Melodična komponenta in zaznavanje melodij na albumu je izjemno. Predstavljajte si izrazito trdo različico Journey, kjer namesto racionalizirano stiliziranih solaž Neala Schona, ki sicer izrazito pazljivo odmerja note in rad plove na zvijanju strun, stopijo v ospredje pobesneli ragali peklensko hitrega stresanja lestvic vročekrvnega žrebca Douga Aldricha, tudi kitarske fraze so v produkciji nekoliko ostrejše, aranžmaji za klaviature pa nosijo to pot podrejeno vlogo. Še eden zelo pomemben faktor na albumu je, ki vseskozi skrbi za močne asociacije o Journey. Vokal Deena Castranova. Ta je mestoma strupeno podoben Steveu Perryju in Arnellu Pinedi, da se včasih že kar postavi vprašanje, zakaj Journey pravzaprav potrebujejo Arenlla Pinedo, saj bi lahko vse vokale za njih odpel Deen. Dream On je že kar nesramno prepodoben Journey. Refren uvodne Back On My Trail vam bo v tem oziru razodel prav vse.
Refrenski napevi so izjemno pompozni, neverjetno grabežljivi v iztržku melodije. Če nobena prej, vam bo skladba Locked Out of Paradise zagotovo hipoma zlezla pod kožo in vas v strasteh začarala. Trio igra z izjemno vnemo in strastjo. Prav tako to velja za vse vodilne vokala pevcev, zlasti Deena! Skladbe so urezljane po starošolski maniri komponiranja skladb v AOR žanru. Dve kitici, refren, večkrat v kombinaciji s prehodnim predrefrenom, mid-eight pasažo in še ponovitvijo zadnjega refren. Nobenega Einsteina. Vse je podrejeno čutu za sledenje optimalni melodični vrednosti, ki se hipoma zaje pod kožo. Aldrich pa brezmejno blazni na solažah. Kitarist se je le redko v karieri znašel znotraj tako ekstremno melodičnih sfer, kot jih zastopajo Revolution Saints, zato mu je predstavljalo soliranje to pot še toliko večji artistični izziv.
Obstajajo pa skladbe, kjer so vplivi matičnih zasedb vseh treh glasbenikov izražajo v enakem razmerju Stranges to This Life in za njo Better World sta takšni, pa tudi melanholična Way to the Sun ter Izrazito mračna točka albuma, ki se nahaja tik pred njegovim zaključkom. To je How To Mend A Broken Heart, kjer je Aldrichev uvodni riff izrazito rušilno našobljen in metalsko povampirjen. Zanimivo pa je, da recimo na skladbi Way to the Sun, kjer poje Blades glavni vokal, vstopi v kitarsko solažo gostujoči Neal Schon. Zanimivo je zato, ker je ta skladba ustvarjena tako, da bi prej sodila na album zasedbe Night Ranger kot Journey, kar je dobrodošlo stilistično odstopanje od preostanka materiala. V njej zaigra "kitarsko ogrodje" Doug Aldrich.
Težava tega albuma je v tem, da je preveč dober, oziroma da pravzaprav nima hibe. Kaj to pomeni? Deen Castranovo spominja z vokalom na Perryja in Pinedo, na albumu gostuje Pineda in nenazadnje celo, točke na katerih se vključi Jack Blades, ki ima sicer drugačno vokalno štimo, vleče v duetih dveh skladb s Castranovom »Journeyevsko«. Kot da bi se v naprej domenili. Torej je rezultat ta, da so si vokali med seboj preveč podobni. To zna koga motiti, marsikoga. Denimo mene. Pravzaprav ne vidim smisla, da na albumu gostuje Pineda, ker sta si s Castranovom preveč podobna v vokalni interpretaciji in barvi glasu. Bend bi moral iskati vokalne kontraste, v kolikor je vabil goste na album in večkrat izkoristiti tudi odlični Bladesov vokal, kar bi zagotovo dodatno in dobrodošlo razgibalo vzdušja v skladbah. Ali pa preprosto reći, da bo pel vse skladbe Castranovo in pika, pa vsega tega modrovanja v tem odstavku ne bi bilo.
Nemara preseneti manj pričakovana pretirana podobnost tega albuma z Journey, vendar to še zdaleč ni nič slabega. »Revolution Saints« je namreč izredno lep in dodelan album. Nosi živo in dinamično produkcijo, izjemno petje, podoživeto izvedbo, ki zgrabi v s prve, všečno razgibanost v vodilnih motivih. Je briljantno delo treh izjemnih glasbenikov, ki so našli izjemno medsebojno »uglasitev«, zato upajmo, da to ni le projekt ustvarjen za en sam studijski album, pač pa da mu bodo sledili novi.
na vrh