Journey. Skupina na kateri se kopja zelo rada lomijo, vselej kadar ta izda album, ali pa v članstvo skupine vstopi novi pevec. Material, ki so ga ustvarili s Perryjem na vokalu v osemdesetih, je preveč perfekten, vpliven, inspirativen in sploh za laika, ki skupino komaj odkrije lahko v vsakem trenutku navdušujoč, da bi se temu sploh lahko izognili. So AOR in bolj pristno od Journey v tem žanru ne gre. Zakoličili so vse v njem in postregli s perfekcijo, ki je nobena skupina v tem žanru pač ni več presegla. Ker je žanr odživel svoje v osemdesetih, jih nobena skupina tudi ne more več preseči. Sodijo pač med pionirje rocka.
Gremo na "Revelations". Dobro so jo izvlekli. Je retro in ni retro. Journey hodijo pretkano po vmesni liniji starega opusa in novih dovtipov. Fantje so izkušeni mački. Ostajajo zvesti tradiciji izredne večplastnosti, ki jo ponuja njihov opus. Nemara je občutek, da so Journey zato nove komade le nekoliko "prepisali" od starih in jim nadeli novo produkcijsko preobleko. Edina pametna poteza pri komponiranju tipa Journey je ta, da perfekcijo ohranjaš in ne odstopaš od nje. Takšnih adutov, ki so ti položeni v zibelko se ne zapravlja. In Journey to vedo, jih na zrela leta ne trga v glavah, kot nekatere vrstnike, ki smetijo z neuspelimi eksperimenti, kateri so (navadno) plod krize srednjih let. Ne, Journey tega sindroma ne poznajo. In tega se lahko to pot najbolj veselijo ravno častilci Perry-era obdobja skupine. Otvoritev plošče z Never Walk Away, je tipično "Journeyevsko" pozitivistično naravnani rocker, ki v refrenu ne skriva podobnosti v pričeski z Be Good To Yourself ("Raised On Radio", 1986). Journey ne skrivajo svoje rock dovršenosti v nadaljevanju zlasti z izstopajočima Change For The Better, nadalje Wildest Dreams, ki je nemara celo najbolj "strupeno" naviti rocker plošče s pravim "Frontiers" feelom, ali s tipično ljubezensko Journey tragedijo Where Did I Loose Your Love. Zanimiva je tudi ponovno odigrana verzija "Generations" skladbe Faith In The Heartland, ki so jo Journey vključili še enkrat na album "Revelation". Čemu ta odločitev, da se jo doda v seznam skladb novega albuma, mi ni povsem jasna. Sicer po atmosferični plati odlično dopolnjuje album in je v zaporedje skladb povsem posrečeno umeščena v ta nabor. Pineda tudi v njej briljira s svojim pristopom, ko pa navržemo primerjavo v produkciji obeh verzij te skladbe, odnese zmago definitivno nova, se pravi Shirleyeva.
Z naborom skladb so Journey znova zajemali iz vseh svojih arzenalov bogate glasbene razgledanosti. Skladbe so povsem izdelane, kompaktne, ekstremno poslušljive, vseskozi podvržene lovljenju najbolj idealnih melodičnih kombinacij in kar je bistvo. Vsaka med njimi je prepoznavno izdelana zgodba in zaključena celota zase. A naj vam ne uide ob tem iz glave dejstvo, da gre pri komponiranju za Journey "eighties" kontinuiteto. Ni odstopanja niti za ped. Klaviature Jonathana Caina, so to pot eden pomembnih gradnikov in pravi "Escape" v ustvarjanju občutka, da bdi nad nami tista magija Journey osemdesetih.
Novinec v skupini Arnell Pineda, ki je pred priključitvijo skupine pel v eni izmed Journey "tribute to" skupin, je pravšnji zadetek na loteriji, za vsa potencialna vznemirjanja, ki jih sproža s svojim petjem in ki nepovratno oživljajo magijo skupine s Perryjem na vokalu. Je barvno povsem kompatibilen s klasičnim Journey pristopom, uspešno lovi range Perryja. V mirnejših prehodnih delih in baladah se seveda pozna, da ne premore takšne subtilne globine, mehkobe in čutnosti, kot edinstveni vokal Stevea Perryja, pa čeprav je ravno Like A Sunshower, prva izmed skupno treh balad, valček odet v blago kopreno blues zavojev, odličen primer, kako se lahko Pineda v barvi in načinu naglaševanja in zaključevanja verzov povsem približa Steveu Perryju. Kakorkoli obračamo, je Pineda odlična izbira za Journey in skladbe sijejo z njegovim doprinosom izredno intenziteto, brez katere Journey tudi to pot ne bi bili Journey. Možakar pa preseneča tudi s tem da ne vozi nujno po tirnicah starega dobrega Perryja. Prvovrstni in tipični primer je deveta skladba What It Takes To Win. V tem temačnem rockerju pristopi Pineda z nižje intoniranim petjem, ki mu doda raskavo masko, kar pričara povsem edinstveno atmosfero ne le na skladbi, pač pa na albumu. Skladba je temačna v največji meri zaradi tako ubrane špure Pinedinega vokala. Pineda je torej v splošnem zelo dober Perryjev "nadomestek", ki pa ima obenem lahko tudi svoj prepoznavni stil petja.
Energija, ki jo stresajo to pot Journey oriše celo potenco zlatega obdobja s "Frontiers" ali "Escape", pa čeprav je Kevin Shirley vdahnil temu albumu novodobni pečat produkcije. Album intenzivno diha, deluje kot bi bil odigran v živo, nemara ravno zaradi intenzivno poudarjenih barvnih kontrastov med posameznimi členi skupine, nasploh pa je izredno gonilo dinamike vnesla sama ritem linija, še posebej barvito bobnanje in očitno izreden navdih, ki se je lotil Deena Castranova, v obdobju snemanja tega albuma. Schon je standarden. To pomeni zanj nadstandarden. Drugačen ne sme biti, sicer tudi to pot ne bi bilo mogoče govoriti o kontinuiteti klasičnih Journey. Možakar, ki sodi v branžo rock kitaristov med špico tistih redkih, z verjetno najbolj izdelanim občutkom za sofistikacijo kitarskega tona in z najbolj izdelanim občutkom za racionalno razmeščanje posameznih kitarskih figur, okraskov in solaž, ki prosto lebdijo nad podvozjem motivov.
V končni fazi je "Revelation" previden album. Ne ponuja ničesar pretresljivo novega kar se evolucije skupine same tiče. Je album, ki išče naklonjenost oboževalcev, tradicionalnih Perry-era Journey. In "Revelation" prefinjeno jemlje iz te tradicije, a je hkrati produkcijsko precej bolj živ in ob tem album, neverjetno jasne produkcije. Odličen album, ki pusti "Generations" v svoji rdeči niti in čvrstem fokusu daleč za seboj in približuje Journey znova fantastiki albuma "Arrival". Čas bo pokazal, če lahko prekosi tudi "Arrival". Gre za album, ki ga morajo oboževalci skupine imeti doma. Prav tako pa je to album, ob katerem lahko skupino brez skrbi pričnete odkrivati tudi vsi tisti, ki Journey še ne poznate. Imam še eno željo fantje. Vžgite že enkrat konkretno evropsko turnejo!
Ob tem mi ni povsem jasno zakaj so fantje k izdaji albuma "Revelation" dodali še dodatni CD z novo odigranimi verzijami starih klasik, kajti Pineda potrjuje, da je odlično zapolnil Perry vrzeli v skupini, že ob izvedbi novega materiala, zato ne potrebuje dodatne potrditve. Fantje bodo rekli, da so seveda morali vaditi stare komade s Pinedo na vokalu, pa se jim je zdelo potem vredno, da bi bla, bla, bla...V končni fazi je ta poteza dobrodošla za vse, ki skupine še ne poznate, da se spoznate tudi s starejšim materialom, ki pa nikakor ni boljši od izvirnikov s Perryjem na vokalu.
na vrh