Oldfield, Mike: Return to Ommadawn

»Ommadawn«, studijska mojstrovina iz davnega leta 1975, je eden izmed kronskih draguljev v izjemno bogati karieri legendarnega angleškega multiinštrumentalista in skladatelja Mikea Oldfielda. Večina ljubiteljev Oldfieldove glasbe »Ommadawn« čisla skoraj enako kot med širšim ljudstvom precej bolj znani in priljubljeni prvenec »Tubular Bells« (1973), katerega pa je Mike preko čedalje šibkejših nadaljevanj skozi leta že skorajda izčrpal do onemoglosti, zato je tokrat moral ubrati nekoliko drugačen recept, če si je želel vrniti nekaj izgubljenega spoštovanja zaradi nekaterih čudnih studijskih potez v zadnjih dveh desetletjih. Po sila povprečnem poprockovskem albumu »Man On the Rocks« (2014), ko je Mike neuspešno poskušal obuditi nekaj magije iz sredine osemdesetih, se je zdelo, da je možakar popolnoma ostal brez omembe vrednih skladateljskih idej in da z njegove strani še dolgo časa ne bomo videli novega albuma, kaj šele albuma, ki bi ga bilo v užitek poslušati od začetka do konca. Po pravici povedano je bilo le malo Mikeovih albumov v zadnjih petindvajsetih letih vredno njegove zapuščine iz sedemdesetih in osemdesetih. Toda kdor pozna njegovo dolgo in pestro kariero ve, da je gospod Oldfield ljubitelje svoje glasbe že večkrat presenetil s kvalitetnimi dosežki tedaj, ko so to najmanj pričakovali.

Mike se je na »Return to Ommadawn« odločil za popoln slogovni preobrat in se na veselje večine svojih oboževalcev po res strašansko dolgem času vrnil nazaj k inštrumentalno začinjenim ter progresivnorockovsko usmerjenim ambientalnim suitam s katerimi je zaslovel v svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju. Obe medsebojno povezani suiti, ki tvoritva naslovno delo, obsegata več kot dvajset minut dolžine. Tovrstno prakso je Mike nazadnje uporabil na »Incantations« (1978). Vse inštrumente na »Return to Ommadown« je Mike odigral popolnoma sam in se tudi na tovrsten način vrnil nazaj k ustvarjalni etiki iz sedemdesetih, ko je še kot mladenič zaslovel kot neverjetni multi-inštrumentalist in genialni skladatelj, ki je najraje deloval kot 'one man band'. Nekatere vokalne efekte je sicer prenesel neposredno iz originalnega »Ommadawn« v čemer pa tokrat ni nič slabega. S tem je na »Return to Ommadawn« še povečal ambientalno nostalgijo in občutek kontinuitete medtem, ko je posrečeno izgradil nadvse sproščujočo mešanico progresivnega rocka, folka, ambientalne in svetovne glasbe.

»Return to Ommadawn« je torej nadaljevanje inštrumentalne umetnine iz leta 1975. Mike se je že pred več kot petindvajsetimi leti poigraval s tovrstno idejo, sa je bil »Amarok« (1990) prvotno zamišljen kot nadaljevanje »Ommadawn«, vendar so šle stvari pri ustvarjanju tega albuma v drugačno smer kot si je vrhunski skladatelj in neprekosljivi multiinštrumentalist prvotno zamislil. Prvo vprašanje, ki se zastavi pred poslušanjem »Return to Ommadawn« je seveda to ali je Mikeov šestindvajseti studijski album vreden zapuščine izvirnika, saj se je že veliko glasbenih izvajalcev opeklo z raznimi nadaljevanji svojih najbolj čislanih albumov. Odgovor je na olajšanje dolgoletnih privržencev zelo pozitiven, saj je Mike posamezne aranžmaje odigral tako kot v svojih najboljših časih, obenem pa je postregel s številnimi novimi in zanimivimi ambientalnimi motivi, ki poslušalca skozi izjemno bogato zvočno paleto različnih motivov popeljejo med fantazijske planjave, kjer vlada za Oldfielda tako značilna keltska mistika, združena s 'šamanskimi' motivi svetovne glasbe. Tovrstno ambientalno magijo, ki na trenutke zveni kot glasba iz nadvse prijetnih sanj, Mike ustvari tudi s kombinacijo številnih tradicionalnih inštrumentov kot so keltska harfa ter piščali.

Izjemno bogati simfonični aranžmaji in raznovrstni ritmi se stalno nadgrajujejo, medtem, ko Mike sproti vnaše melanholične kitarske pasaže, ki odražajo njegovo popolnoma specifično in že na daleč prepoznavno tehniko. Prehod med obema suitama je izjemno lep in gladek, pretočnost posameznih motivov je izjemna, medtem ko se energični in umirjeni trenutki izmenjujejo z izjemno skladnostjo in prefinjenostjo, kar je Oldfield že od nekdaj obvladal do popolnosti. Tisti, ki so že skorajda pozabili to, da je bil Mike svoj čas, v sedemdesetih, eden najbolj cenjenih mojstrov pogresivnega rocka pa bodo po dolgem, dolgem času spet uživali ob zvokih melotrona, Hammond in Farfisa orgel ter ob Mikeovih številnih kitarskih mojstrovinah, tako na električni kot na akustični in flamenko kitari, ki pa so zgolj nekateri izmed številnih inštrumentov s strunami, katere je uporabil na »Return to Ommadawn«. V ambientalnem smislu predstavlja »Return to Ommadawn« čudovito ambientalno pustolovščino, ki je polna nostalgije in mistike in je tudi na tovrsten način idealno nadaljevanje originalnega »Ommadawn«. Kljub izjemni inštrumentalni raznovrstnosti, številnih pestrih ritmičnih preboratih in dokaj kompleksnih aranžmajih, album nikakor ni pretirano zahteven poslušalski zalogaj tudi za nekoga, kateremu sta bolj kot progresivni rock blizu ambientalna in svetovna glasba in potrebuje zgolj ustrezno glasbeno sprostitev po napornem delovnem dnevu.

Mike Oldfield je z »Return to Ommadawn« pozitivno presenetil, saj se je v velikem slogu vrnil med najbolj vznemirljive glasbene tvorce našega časa in ustvaril svoj najboljši album po prvi polovici osemdesetih, ki bo marsikoga uspel vrniti nazaj v 'stare dobre čase', ko je bil sloviti multiinštrumentalist in skladatelj na vrhuncu svojih artističnih moči. Nekaj kritike sicer leti na to, da je poleg originalnih vokalnih efektov uporabil nekaj krajših motivov, ki so zelo podobni tistim iz originalnega »Ommadawn«, kar razen zagotavljanja kontinuitete med preteklostjo in sedanjostjo gotovo ni bila najbolj izvirna poteza, vendar tovrstna praksa ni tako pogosta, da bi pokvarila izjemno pozitivnega vtisa, ki ga album za seboj pusti kot celota. Ob tem se v trenutku porodi vprašanje, zakaj se Oldfield za tovrstno potezo, stvaritve nadaljevanja »Ommadawn«, ni odločil že veliko prej. »Amarok« je bil za dolgo časa njegovo slovo ambicioznimi inštrumentalnim suitam, katere je že v sedemdesetih izpilil do popolnosti, kar si dolgo časa prek eksperimentiranja z različnimi slogi ni hotel priznati.

Očitno je Mike, po studijskih dosežkih v zadnjih petnajstih letih s katerimi večinoma ni pretirano navdušil, končno 'spregledal' kje zares leži njegovo skladateljsko srce in spoznal, da je pametnejše, če se po navdih vrne nazaj v slavno preteklost in končno ustvari album na katerega so privrženci težko čakali že najmanj petindvajset let. Za sklepne besede se lahko za »Return to Ommadawn« Mikeu še enkrat izrečejo vse čestitke. Upajmo, da se bo v podobnem ustvarjalnem slogu lotil tudi svojega prihodnjega studijskega projekta, ki naj bi bil po nekaterih informacijah četrti del »Tubular Bells«.