Pa je bilo rečeno, da so se upokojili. Neutolažljiv fantje iz nemškega Hannovra se namreč vračajo z 18. studijskim albumom. Tako so prekršili obljubo, da je »Sting in the Tail« zadnji studijski album. »Return to Forever« nosi torej pomenljiv naslov. Letos zaokrožajo Scorpions s to izdajo svojih 50. let delovanja. Neverjetno. Novi album skupine pravzaprav že z naslovom nakazuje, da predstavlja nekakšen vezni most sedanjosti s preteklostjo skupine. In v tem je nadvse prepričljiv.
Scorpions so še v fazi nastajanja albuma napovedovali, da bodo zanj uporabili nekatere stare demo posnetke, ki nikdar niso bilo uporabljeni na studijskih albumih, obenem pa je nastajal tudi svež avtorski material. »Return to Forever« zveni znano, saj je tipični Scorpions album. Če ga primerjamo s predhodnikom »Sting in the Tail«, deluje bolj tradicionalno zazrt, to pa velja celo za produkcijo.
12. skladb vzdržuje od prve do zadnje sekunde konsistenco in vse zaščitne znamke skupine, ki so jih Scorpions glede na dolgoživi staž, izkušenost, glede na to da so v karieri po svetu prodali preko 100 milijonov albumov, pravzaprav dolžni zastopati. Vse drugo bi bila blamaža, kajne Bon Jovi? Skupina ne izgublja iskre. Ne v ustvarjalnosti, ne v izvedbi. Klaus Meine je izgubil nekaj višine z leti, zato na novem albumu nikakor ne pretirava s podajanjem v visoke lege, vsekakor pa ostaja njegov vokal, ki še posebno učinkovito vedno znova zleze pod kožo na mestih, kjer mora biti mehak in prožen (to pot sta to tri odlične balade Gypsy Life, Eye of the Storm in House of Cards), Meine ostaja izredno močna entiteta glasbenega dosjeja skupine, ki je pravzaprav svoji karizmi nezamenljiva. Po novem je celo bolje da še naprej jemlje nekatere angleške besede povsem nepravilno v verzih. Nekoč predmet posmeha, ki je na zrela leta postal zaščitna Klausova znamka!
»Return to Forever« deluje bolj svetlo, je bolj žurersko nastrojen glede na »Sting in the Tail", kar je z njegovo občasno nostalgično zagledanostjo v osemdeseta zelo dobro. To nakaže že otvoritvena Going Out For a Bang, ki je iz bluesa hudomušno izpeljan koketni rock'n'roller! Hitro zajedljivi riff, kemično zaznavanje dvojice Schenker/Jabs, kompaktna ritmična trdnjava in prepoznana rockovska erupcija je tu. Še bolj tradicionalno zadiši z We Built This House, ki poseduje izredno všečen preskok vzdušij med kitico in orjaško zvenečim »arena rock« refrenom! Ta skladba bi lahko prav gotovo lahko pristala veliki Scorpions hit, če bi nastala v osemdesetih ali v začetku devetdesetih let. Rock My Car zna koga odstreliti prav na začetek osemdesetih, v obdobje albuma »Black Out« (1981). Ta skladba razkazuje znano lucidno plat skupine, ki se ji v nadaljevanju zlahka priključita skladbi Rock 'n' Roll Band in All For One.
Scorpions ostajajo odlični komponisti in aranžerji. Vse v skladbah stoji na pravih mestih. Izkušnje in rutina. Prava mera muzikaličnosti, neposredne slečeno rockovske rušilnost in adrenalinske naglice v prodornih kitarskih riffih, nad vsem tem vlada karizmatični vokal Klausa Meineja, tu je čvrsta in nepopustljiva ritmična kinetika. Ščepci prvinskih vsebin rock'n'rolla, bluesa, celo kabaretnega swinga (The Scratch), so ujeti v jedro visoko muzikaličnega iztržka, takšno sporazumevanje gradnikov pa učinkuje v polnem iztržku. Točkovno je skupina obarvala aranžmaje tudi z dodajnjem klaviatur, ki so inferiornega značaja, vsekakor pa je album prežet z refrenskimi arena rock napevi, kar poglablja zlasti pretanjena harmonizacija Klausuovih vokalnih linij. Bend je v tem oziru tudi zelo premeteno razvrstil skladbe v seznam redosledja na albumu, zato daje album pravi občutek kakovostne konsistence. Scorpions znajo na pravih mestih v svoje žurersko riffovsko ogrodje vtakniti tudi mole, zato album ne zapusti niti najmanjše sledi pocukranosti. Kako močni so Scorpions dejansko v smislu komponiranja, pa se razkaže, ko se zresnijo. To povzemajo na najbolj neposreden način vse tri zgoraj omenjene balade, z izjemno močnimi sporočili v verzih, podoživeti Meine, ki barva na posameznih mestih svoj vokal s prepoznano raskavostjo, pa vnaša piko na »i« drama teatru. Balade so od nekdaj specialiteta skupine, novi album pa v tem ni nikakršna izjema.
Toliko sproščenosti, optimizma ter zafrkljivosti na zrela leta ohranja skupino v srcih in karakterju večno mlado (Catch You Luck And Play). Skladba Rollin' Home deluje v sporočilih nostalgično, kot da se krog sklepa in se rock ob koncu, po vseh izvojevanih bitkah, le prikotali domov, k zasluženem počitku. Dolga je prehojena pot. Petdeset debelih let. »Return to Forever« je odličen album. Pravi Scorpions album. Zlasti preseneča to, da je skupini uspelo spraviti skupaj 12. izredno močnih kompozicij, ki dostavljajo na album izredno mero dinamičnosti in razpoloženjske razgibanosti. To dejstvo pa v slehernem trenutku naznanja unikatno vsebino glasbenega dosjeja skupine Scorpions. Lepo je spoznanje, da skupina na zrela leta še vedno tako pozitivno šokira s svežino in pravo trdosučno rockovsko potenco! S tem vzdržuje izjemno kredibilnost, še zlasti, ko postaviš k novemu albumu vso orjaško zapuščino preteklih del s katerimi se je že davno tega zapisala med nesmrtne arhitekte rock 'n' rolla.
na vrh