Če ni uspelo z oživljanjem zgodbe o klanih in večni škotski neupogljivosti, pred štirimi leti, uspeva dolgoživim nemškim veteranom power metala Grave DIgger z vrnitvijo ženjača. V kolikor vas branje recenzij utruja, je vredno kar takoj reči, da je novi album zasedbe Grave Digger z naslovom »Return of the Reaper« ali po domače povedano drugi del njihovega kultnega klasičnega albuma »The Reaper« izdanega leta 1993, v vseh dejanjih izjemno kredibilen in zategadelj njegov pravi zakoniti naslednik.
Da so Grave Digger po resnično »luknjavem« »The Clans Will Raise Again« (2010) strnili vrste, pri čemer je postalo jasno, da je novi kitarist Axel Ritt končno kapitaliziral svoje talente pri vzdrževanju tipskih karakteristik Grave Digger glasbe, kar je potrdil predhodni, več kot solidni, novi studijski album »Clash of the Gods« (2012). To kar predstavlja po novem »Return of the Ripper« pa je natanko tisto, kar se od Grave Digger zahteva in se je pričakovalo skozi drugo polovico devetdesetih, ko so z vsakim novim albumom nadgradili svoj na moč prepoznavni pristop tevtonskega power metaliziranja in nas razveseljevali z izvrstnimi albumi od vključno »The Reaper« do tam nekje v letu 2001, ko je izšel album »The Grave Digger«, kar lahko označimo kot kredibilno spogledovanje z zlatim obdobjem ustvarjalnosti skupine!
»Return of the Reaper« ne oživlja učinkovito le spomina na kultno klasiko skupine izdano leta 1993, pač pa ponuja vpogled v aktualno stanje zrelosti starost metala na najlepši možni način. Novi album potrjuje idejno osvežitev v slikovito stkanih kitarskih frazah, pod katerimi se šibi neuklonljivo kolesje smrtonosnega kljuvanja dvojne bas boben stopalke bobnarja Stefana Arnolda, grabežljivo resnično kot že dolgo ne. Grave Digger streljajo z vseh razpoložljivih položajev, kot bi jih šef skupine prijetno osiveli rosomah Chris Boltendahl štel rosnih 19. let in bil poln velike želje po dokazovanju. Naivnost najstniške brezmadežnosti, pa je (na srečo) daleč, daleč za njim. Eden najbolj prepoznavnih »kruljavih« vokalov klasičnega heavy metala, ali predstavnikov znamenite tevtonske zakladnice izpovedi nemškega power metala, ohranja svoje glasilke čvrsto naoljene tudi v zrelih letih in tuli z močjo, kot bi se mu v grlu zataknila prižgana krožna motorna žaga!
»Return of the Reaper« je oster kot najostrejša britev, kar je zelo pomembno pri tehtanju pristnosti resurekcije kemičnih vezi smrtonosno nazobčanega metal kolesja klasike »The Reaper«. Seveda so z leti Grave Digger ohranili ves svoj smisel za zmes muzikaličnosti ter implantacijo že kar pregovorne power metalske pompoznosti (to na novem albumu najlepše zaokroža zaključna power metal baladna mini suita Nothing to Believe), obenem pa rušijo z nebrzdano strastjo, ki je bila nazadnje tako resnično zaznavna na albumu »The Grave Digger« (2001). »Najkrajšo« je znova potegnil Stefan Arnold, ki ohranja tudi na novem albumu vlogo največjega garača skupine! Pravzaprav ne sestopi z dvojne bas boben stopalke skozi album (preizkusite ga denimo v skladbi Satan's Host)! Torej so albumi odkotaljeni v najvišji hitrostni prestavi (in predstavi). Upajmo, da bo Bolthendahl prizanesljiv na turneji z Arnoldom, saj mož ni več star rosnih 18. let, kar pomeni da poškodbe meniskusa v njegovih zrelih letih ni težko zanetiti ob pretiravanju z gimnastičnimi akrobacijami. Arnold ostaja na bobnih pobesnela pošast in ob prepoznani povampirjeni vokalni kruljavosti Boltendahla in tevtonskih zamahih kitarskih fraz Axla Ritta, eden najznamenitejših zaščitnih znakov metalskih impresij Grave Digger recepture. Redki so trenutki plošče, kjer komad denimo ne zahteva naskoka na dvojno stopalko, kot je denimo srednje hitri atmosferično pogubni metalski mars skladbe Dia De Los Muertos, kjer pa mož modro polni razpoložljivi prostor z dodajanjem retro zvočnih ličil, to je »kravjega zvonca«. Podobno se razvija tudi odlična Tatooed Rider, ki se uvodoma (mimobežno) odpira podobno, kot uvod Judas Priest klasike Turbo Lover. V objemu sladke pogube pa se boste zagotovo brezskrbno kopali ob še eni silno mračni, razpoloženjsko skrajno zlovešči Season of the Witch.
Grave Digger že dolgo prav dobro vedo, da je za njih bolje, če restavrirajo kak star kitarski riff iz njihove zakladnice, kot da bi preizkušali karkoli novega, saj bi to vodilo v njihov artistični linč. Tako lep sveženj uporabljenih kitarskih fraz v aranžmajih odlično učinkuje v asociacijah tako s kultnimi izdelki skupne, kot tudi s samo aktualnostjo izpovedno zvočne retorike skupine. Smrt je bila vselej najljubša Botlendahlova tema in tako mora biti tudi na novem albumu. Okultizmi, klic mistike, črnine, post apokaliptičnih razgledov, konspiracije in ultimativne pogube osrednjega junaka njegovih zgodb! Vse to se znajde v njegovi pridigarski »obdelavi« tudi na novem albumu.
»Return of the Reaper« je torej odličen novi studijski album zasedbe Grave Digger, ki v vsem kredibilno vzdržuje pristno vez z nepozabnim albumom »The Reaper« (1993) obenem pa navdušuje zavoljo izjemne idejne osvežitve in ekstremno našobljenostjo, ki ne pušča za seboj preživelih. To je na moč obetavno za skupino, ki je v svojem dosjeju karierno pravzaprav povedala bistvene stvari in nima mnogo novega za dodati. Zato pričakovanja povezana z novimi izdelki niso bila že lep čas postavljena visoko. Vendar pa je najslajše ravno tisto presenečenje, ki je pozitivno. »Return of the Reaper« je torej album, ki je ustvarjen izjemno angažirano, opravičuje v vsem svoj naziv in ki naposled dokazuje, da je Axel Ritt ujel pravi priključek z zasedbo, ki je tako zajela najugodnejši veter v svoja staroselka jadra ultimativne izpovedi biblije nemškega power metala. Le ta v rokah Grave Digger že dolgo vrsto let ni učinkovala tako slikovito, pristno in kompaktno, kot ravno na novem studijskem albumu!
na vrh