Magma: Retrospektiw I-II

Po letu 1978 in albumu Attahk se je skupina Magma odločila za manjši počitek. Pravzaprav je šlo bolj za posvečanje živim nastopom in manj studijskim projektom. Tako so se v začetku osemdesetih let odločili izdati serijo Retrospektiw, ki predstavi najbolj znane kot tudi nekatere manj prepoznavne stvaritve. Na Retrospektiw I-II med te manj znane sodi Theusz Hamtaahk, ki pred tem še nikoli ni bila izdana (ne v živo ne na studijskem izdelku). Za svoje podvige je Christian Vander okrog sebe ponovno zbral ogromno zasedbo glasbenikov, ki jim je v živo najbolj zaupal. Sodeč po odličnih posnetkih ga niso razočarali.

Nastop se začne z Theusz Hamtaahk, ki naj bi, skupaj z Mekanik Destruktiw Komandoh (tretje dejanje) in Wurdah Itah (drugo dejanje) predstavljala prvi del trilogije. Skladba je na trenutke kar netipična za Magmo, saj je namreč kar nekaj simfoničnih in space rock delov. Mislil bi si, da to tej zasedbi ni pisano na kožo, a te dele odigrajo kot da so v tovrstni glasbi že kopico let. Zame je Theusz Hamtaahk eno najboljših del te skupine. Vseskozi je zelo raznoliko in manj repetitivno kot ponavadi, vokalni deli so spet izjemni, inštrumentalisti pa vrhunski. Vander s solističnimi pevskimi vložki poskrbi za še večje razburjenje. Spet obdela kar nekaj slogov – scat, falzet, vreščanje,... Kljub temu, da je tu precej novih stvari pa je zvok še vedno tisti prepoznaven. Bas vseskozi doni, klaviature so seveda zelo mogočne (trije klaviaturisti), najbolj pa so opazni vokali. Tudi ostali inštrumenti nič ne zaostajajo.
Na drugi zgoščenki Magma zaigra nekoliko drugačno različico Mekanik Destruktiw Komandoh. Sprva se začne z Vanderjevim recitiranjem v francoščini (nekakšna predstavitev njegove filozofije), nakar sledi bombastična interpretacija tega kultnega (prvega) zeuhla albuma. Izvedba je skrajno močna in vrhunska, vendar pa so pihala iz albuma zamenjana s sintetizatorjem. Sicer sem precej skeptičen do takšnih potez, a ta deluje precej posrečeno. Efekti so več kot zadovoljivi, čeprav bi bil še bolj zadovoljen s pravimi pihali. A očitno so bilo v začetku osemdesetih tudi pri Magmi prisotne finančne težave, tako da si niso mogli privoščiti vsega kar so želeli. Nekaj čez polovico izvedbe prenehajo igrati po notah in skladba se prevesi v Mekanik Zain, improvizacije na temo iz Mekanik Destruktiw Komandoh. Improvizacije se sicer začnejo z basovsko temo iz Topove De Future (Üdü Wüdü), potem pa sledi podobna izvedba kot na Live/Hhai, le da je tu krajša. Spet je prisotna izvrstna violina in kar čudim se, da Vander Didiera Lockwooda ni uporabil na kakšnem studijskem izdelku. Verjetno je šlo za to, da je Lockwood odličen improvizator, Vander pa je na studijskih izdelkih želel imeti bolj strogo skomponirane skladbe.

Na prvem Retrospektiw albumu (oziroma prvih dveh) Vander okoli sebe znova zbere same izjemne glasbenike. Paganotti na basu še dodatno razvije oglušujoč slog na basu. Vander poleg tipičnega vrhunskega bobnanja doda še solo vokalne vložke, ki si zaslužijo vso hvalo, kitara je tokrat še bolj opazna (to še posebej velja za Mekanik Destruktiw Komandoh), klaviature so tokrat nekoliko bolj sintetizatorsko naravnane (čeprav je pomeben tudi električen klavir, ki je nekakšen prepoznavni znak Magme), violina ponudi nekaj izjemnih improvizacij, najmočnejši člen pa so zopet večplastni (skoraj zborovski) vokali.

Pri Retrospektiw I-II gre za vrhunski živ posnetek skupine na vrhuncu svojih moči. Težko bi bilo najti dve boljši deli za živo predstavitev. Mekanik Destruktiw Komandoh seveda sodi med Magmine klasike, medtem ko pa bi Theusz Hamtaahk lahko postala klasika, če bi jo Christian Vander posnel v studiu. Obe deli sta polni energije in odigrani s pravo mero prepričanja in entuziazma, da tudi poslušalca potegne noter. Moti me pa, da je bil album izdan na dveh zgoščenkah, saj traja manj kot osemdeset minut in bi ga brez težav lahko izdali kot enojnega. Tako pa lahko zaračunajo za ceno dvojnega izdelka. A ves grenak priokus izgine ob poslušanju tega imenitnega koncerta.