Magma: Retrospektiw 3

V osemdesetih letih je Magma še vedno dihala in to prav tako mogočno kot kdajkoli prej. Christian Vander je okrog sebe vedno znal zbrati kup nadarjenih glasbenikov, ki so njegove ideje znali predstaviti tako kot se spodobi. Retrospektiw 3 prikaže tri praktično čisto nove zamisli, ki so odigrane v živo. Na albumu je toliko vrhuncev, da lahko mirno rečem, da gre še za eno mojstrovino. Zmes minimalizma, avantgarde, jazza, rocka in opere je zopet uspešna, v živo pa ta takoimenovani zeuhl dobi še večje razsežnosti in več moči.

Retrovision je skladba, ki meša nove ideje s starimi. Uvod je nov, melodija je demonska z izrazito bas linijo in nažigaško kitaro. Kasneje, ko se vključijo še vokali, skladba postane bolj radostna. Vanderjevo bobnanje je spet neverjetno hitro in precizno. Potem se radostni vokali prevesijo v živahnejšo verzijo Dondai iz albuma Attahk, ki tokrat doživi soul preobrazbo, za kar poskrbi predvsem nova pevka Liza Deluxe. To že nekako nakaže novo stopnjo v razvoju Magme, ki vrhunec doživi na albumu Merci. Magma glavno Dondai temo popolnoma razčlenijo in predelajo, vse dokler se ne ponovi eden prejšnjih motivov. Da je Magma res prava rock skupina, prikaže dolg rockerski solo na kitari. Potem se spet lotijo predelav melodij iz albuma Attahk. Te melodije razvijejo in dodaje še nekatere nove zamisli. Glasba na trenutke zveni kot iz pekla (ko je za vokale zadolžen Vander), včasih pa božansko (ko se na vokalih sliši njegova žena Stella). Za zaključek so Magma prihranili še funky-soul-jazzovsko razigravanje, ki je bliskovito hitro in kompaktno obenem. Brez vokalov bi me spominjalo na Mahavishnu Orchestra. Takšne Magme še prej nisem slišal. Funk, soul, r'n'b – vse to je bilo v njihovem arzenalu novo.

Hhai zdaj že spada med klasike Magmineniga repertorarja, vse od albuma Live/Hhai naprej, kjer je na njej blestel Didier Lockwood, ki svojo violinsko znanje posodi tudi tokrat. Ta Hhai je razširjena verzija z daljšim vokalnim in daljšim instrumentalnim delom, kjer solo violina spet poskrbi za izjemne trenutke. Vander solo vokal na začetku odpoje v stilu pravega opernega pevca ali pridigarja, ki čustveno razlaga neko zgodbo iz planeta Kobaia. Ponovno gre za čudovito kombinacijo opernega zeuhla med vokalnimi deli in violinskega jazz rocka (podobno kot Jean-Luc Ponty) med instrumentalnimi deli.

Na koncu še Dawotsin – počasna, hipnotična pesem, v stilu Coltrane Sundia iz albuma Kohntarkosz. Veliko je ponavljajočih se motivov, ki pa se nadgrajujejo in stopnjujejo v intenzivnosti.

Magma so zopet dokazali, da so v živo nenadkriljivi. Spet so v živo posneli skladbe, ki jih na studijskih izdelkih ne najdemo in prav vse tri so vrhunske. Vse je odigrano na takšni stopnji, da lahko človek le nejeverno zmajuje z glavo. Magma so "razturili" tudi v 80ih. Priporočeno vsem ljubiteljem skupine, ki bi želeli slišati njihovo tipično, kot tudi drugačno stran.